Po zanimivem naključju sem se konec počasi iztekajočega se leta še na zgoščenki srečal s folk black metalci Exsilium, za katere sem prvič in edinič slišal januarja 2011, ko so nastopili v Orto Baru kot predskupina romunskih Dordeduh. Takrat zaradi nepoznavanja name niso naredili posebnega vtisa, zato se zanje nisem več pretirano zanimal. Do nedavnega, ko sem izvedel, da je band izdal svoj studijski prvenec Too Many Years Of Silence. Toda krivdo za to, da je izdaja ploščka zame potekala povsem neopazno, morda ni moč pripisati le meni. Kot že naslov sam po sebi pove, se je band predolgo časa zavil v molk in na ta način nekako izginil z mojega »glasbenega radarja«. No, kakor koli že, Too Many Years Of Silence bo kmalu praznoval svoj prvi rojstni dan, te vrstice pa se kljub zamudi pišejo in bodo objavljene še v istem letu kot album.
Prvenec iz hiše Exsilium je v več pogledih dvoplasten. Kot prvo je zagotovo treba omeniti, da se je band poleg angleškega odločil tudi za uporabo slovenskega jezika. Na nekaj več kot štiridesetminutnem albumu se nahaja devet pesmi, od tega tri s slovenskim naslovom (Zora, Slava, Vinotok). Ker je Zora, kot tudi Moment, ki zaključi album, instrumentalna, pravzaprav ni možno govoriti o treh pesmih s slovenskim besedilom, temveč samo o dveh. Ker se uporaba slovenskega jezika pri Exsilium izkaže kot zelo spevna, je resnično škoda, da je ni na albumu več.
Z roko v roki s slovenskimi besedili gredo tudi »bojne« melodije, ki jih band oplemeniti – kako bi sploh lahko bilo drugače – z zborovskim petjem, kjer Vargrimu (vokali, bas kitara, dromlje, ropotuljica) na pomoč priskočijo še ostali člani banda. Rezultat so izredno zapomljivi ritmi, ki gredo takoj v uho, in pest, ki se podzavestno dvigne med poslušanjem. Edino nekoliko manj prepričljivo, morda nerodno ali celo štorasto, kot je Tilen nedavno zapisal med recenziranjem Bonded By Blood, mestoma zveni čisto petje – a to je že stvar okusa.
Kar pa je manj stvar okusa, je dejstvo, da je druga polovica albuma zaradi opisanih prijemov bolj na prvo žogo. Kot prvo polovico tukaj mislim prve tri pesmi From Red To Black, The Burning Halo in Heathen Blood, ki zvenijo včasih poljsko pogansko (Graveland), včasih pa norveško pogansko (prva dva albuma Ragnarok). A kljub določenim poznanim oziroma že slišanim prijemom so skladbe močnejše in kompleksnejše. Poleg tega so tudi hitrejše in začinjene s heavymetalskimi soli, nič prida slovensko (v pozitivnem smislu) pa zvenijo tudi zaradi souporabe dromlje (ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi). Sledi jim instrumentalna prelomnica Zora, nakar se album popolnoma spreobrne in nadaljuje v zgoraj opisanem bojnem slogu.
Nekakšno mešanico obeh »stilov« predstavlja naslovna skladba Too Many Years Of Silence, ki naredi zanimiv presek albuma in je na vrsti še pred drugim instrumentalom. Moment, na igranju dromlje temelječi zadnji izdihljaji, predstavlja v primerjavi z Zoro nekakšen antipod med ljudskimi melodijami in klasično atmosfero. S tem pa sem prispel še do zadnje dvoplastnosti na albumu, uporabe klaviatur. Za razliko od številnih bandov, ki potisnejo klaviature povsem v ospredje, da bi tako prikrili določeno pomanjkanje v svoji glasbi, si Exsilium tega ne privoščijo. Klaviature so sicer vseprisotne, vendar se nikoli ne silijo v ospredje ali pa so uporabljene kot enakovreden instrument na pravih mestih. Zato tudi Zora ne deluje prisiljeno, temveč kot lep prehod med prvo in drugo polovico albuma.