Dokaj mlada škotska zasedba, ki smo jo pred meseci lahko v živo videli in slišali v ljubljanski Gromki, je tik pred septembrsko turnejo z Lantlôs izdala svoj drugi plošček, ki sliši na ime This Island, Our Funeral. Z njim so Falloch združili nekaj svojih najbolj prepoznavnih elementov, na primer mirnejše pasaže s flavto, z nekaterimi novostmi. Od teh je najbolj očiten nov vokal, saj je Andyja Marshalla na kitari in vokalu predlani zamenjal Tony Dunn in moram reči, da se njegov glas res lepo vključuje v zvočno podobo aktualnega albuma.
This Island, Our Funeral je v primerjavi s prvencem strukturno precej bolje zasnovan. O konceptualnem albumu ravno ne bi mogla govoriti, vendar se šest daljših pesmi kljub nekaj minimalnim premorom in enemu neimenovanemu instrumentalu med seboj vseskozi lepo preliva. Bolj dodelana je tudi produkcija, ki je na že precej profesionalnem nivoju, precej čedna pa je tudi vizualna podoba ploščka. Minimalistično oblikovan bel digipak s prelepimi fotografijami škotske krajine v hladnih barvah priča o resnem in premišljenem pristopu banda do svojega ustvarjanja; za snemanje, miks in oblikovanje albuma je namreč poskrbel kar kitarist Scott McLean, fotografije je posnel njegov brat Don, besedila pa so prispevali skoraj vsi člani banda.
Četudi je plošček precej umirjen, nekatere pesmi, kot na primer Brahan, kažejo izrazite vplive post metala, zlasti v ritem sekciji, določenih kitarskih zvokih in oddaljenem, kričečem vokalu. Našteti elementi sicer ne prevladajo niti v pesmi niti na ploščku nasploh, vendar hkrati niso zanemarljiv element novejše zvočne podobe Falloch. Band se od že znanih žanrskih okvirov ni pretirano oddaljil, le izpilil jih je po svoji meri in dopolnil. Podobno zasnovan je tudi precej bolj razgiban I Shall Build Mountains, ki se nekje na polovici prevesi v bolj zaspano, ambientalno vzdušje, a se še pred koncem prebudi iz dremeža in dokonča v bandovi značilnejši maniri. V precej težkem stilu se plošček nato tudi zaključi z dvanajstminutnim Sanctuary, ki pa nekako ne predstavlja njegovega viška.
Zanimivo je, da je skupina album odprla kar s komadom Tórradh, saj slednji zanjo zveni še najbolj tipično. Je pa iz vrstnega reda pesmi razvidno, da se band žanrsko vse bolj nagiba k post rocku oz. post metalu, a pri tem še vedno ohranja nekaj elementov folk metala. This Island, Our Funeral je bil vsekakor vreden nakupa.