Včasih je prav zanimivo slišati, da se skupina, kot je Fear My Thoughts (FMT), ki je s svojimi prejšnjimi izdelki delovala kot zaprisežen zagovornik melodičnega death metala, še prej pa metalcora, odloči za korak v čisto drugačen stil.
Tudi sami FMT so z albumom Isolation potrdili, da je bolj eksperimentalne narave, s čimer so napram prejšnjim izdelkom zašli v bolj hardrockerske in grungerske vode. Skupina trdi, da se je za ta album navdihnila pri raznih Deep Purple, King Crimson, Black Sabbath, Led Zeppelin ipd. Že pri prvi skladbi The Blind Walk Over The Edge se pojavi prehlajeni vokal, podkrepljen s prijemi v hard in stone rockerskem stilu. Moram priznati, da zna biti ta album za poslušalca, ki je bil vajen FMT igrati nekaj povsem drugega, popoln šok. Takšni CD-ji so romali tudi čez okno, čeprav se ni nikoli dopustila možnost, da bi si vzeli za album več časa in spoštovali njihovo odločitev o eksperimentiranju. Na prejšnje izdelke spominjata le hitrejši skladbi The Hunted in Pitch Black. Na spremembo stila naj bi vplival tudi novi vokalist Martin Fischer, ki s svojim petjem spominja na Chrisa Cornella in še kakšen drugi grungerski vokal. Poredko se sliši uporaba kričečih vokalov, v večini je poudarek na čistih vokalih. Presenetljive so tudi solaže, ki so počasnejše, predvsem pa zelo netipične za FMT, a so zelo ustrezne za tak stil. Isolation ni le bežen poskus kopiranja vplivnih rock skupin. FMT skozi celoten album dokazujejo, da so preučili veliko glasbenih smernic, ki jih zelo dobro kombinirajo.
Še en plus bi dal produkciji, ki tokrat ni tisto sterilno dolgočasje Jacoba Hansena, ampak je zato bolj umazana, za kar je poskrbel Daniel Bergstrand (In Flames, Behemoth). Kljub temu, da smo Bergstranda vajeni bolj po spoliranih izdelkih, je na Isolation prijetno presenetil. FMT so z Isolation dokazali, da je eksperiment uspel in s tem se lahko dopušča možnost še za en takšen album.

Primož