Upam, da trojica iz Goriških Brd ne dojema lastnega domačega okraja tako, kot to nakazuje njeno ime. Goragorja zagotovo dopušča kar nekaj ugibanj in špekulacij o tem, katero gorje so imeli njeni člani v mislih, ko so izbirali ime.

Nič dosti manj vprašanj pa ne zaposluje misli, ko se človek prvič sreča z Ulkusom. Pa kaj prvič? Še desetič! Ulkus je namreč instrumentalni prvenec, ki s svojo žanrsko neopredeljenostjo konzumiranje tega le še dodatno oteži ali popestri; odvisno od zornega kota, bi si milo rečeno upal trditi. Spoznavanje banda povsem na novo je zmeraj zanimiva izkušnja, ki človeka popelje v neznano. Če ob tem manjkajo vokali in posledično besedila, ki bi vsaj vsebinsko nakazovala, kaj želi band povedati, pa je na poslušalcu in njegovi fantaziji, da se »pravilno« orientira. Glede na to, da se trojica poslužuje postrockerskega in postmetalskega žanra, bi si skorajda upal trditi, da pri njih ne obstaja nepravilna interpretacija. Obstajajo samo interpretacije, ki so glede na predhodne glasbene izkušnje in aktualne preference logično različne. In tako si je treba tudi razlagati manj kot pol ure trajajoč ekskurz v instrumentalni svet, katerega gonilna sila so bobni in vodič kitare. Na slednjih je torej poudarek, pri čemer je bobnarski ritem zmeraj z njimi usklajen in v harmoniji. Tekoč razvoj komadov je v mojih ušesih pomembna okoliščina, zaradi katere sem sploh večkrat posegel po tem albumu, saj bi lahko band tudi kdaj koli zavil v bolj eksperimentalne vode in s tem percepcijo dosti bolj otežil.

No, k sreči ni tako, vseh pet komadov po nekaj poslušanjih zleze pod kožo, medtem ko je poslušalec razpet med na eni strani nežno in počasno psihedelično izkušnjo ter na drugi strani ihtavim miganjem. Zagotovo drugače kot večina drugega, kar ste kdaj koli slišali.