Po tragediji na koncertu na Long Islandu, ko je življenje v požaru izgubilo več sto obiskovalcev, je kazalo, da je zgodba belega morskega psa končana. Tako me je kar presenetilo, ko se mi je pred dnevi v roki znašel nov album. Glede na to, da so Great White vse od Psycho City iz leta 1992 izdajali le bolj ali manj povprečne izdelke, tudi nisem vedel, kaj pričakovati. Dobra novica je vsekakor, da je band razen basista zbran v svoji najuspešnejši postavi.
Uvodna Back To The Rhythm z ostrim riffom takoj razprši vse dvome. Nezgrešljiv boogijevski metal, kakršnega so nam Great White ponujali v najboljših letih. Nato se glasba nekoliko umiri, v ospredje pridejo nekoliko bolj bluesy ritmi. Komadi so uravoteženi, nekoliko izstopa že omenjena Back To The Rhythm, pa mid tempo rocker Standing On The Edge in balada Here Goes My Head Again. Zvok je sijajen, kitare režejo do kosti, vokal pa je tisti tipičen greatwhiteovski. Morda je album le nekoliko prepočasen in melanholičen, morda tudi pod vplivom nesrečnega požara, ker bi seveda bilo povsem razumljivo.
Back To The Rhythm je brez dvoma najboljši Great White izdelek po Hooked iz leta 1991. Za oboževalce obvezen nakup, primeren pa je tudi za darilo punci, ki ima raje nekoliko bolj umirjene tone.

Matija G.