Švedski folk black metal projekt Grift, za katerim v celoti stoji Erik Gärdefors, se zadnje čase bolj redko zavrti v mojem predvajalniku. Podoben (če sta oba projekta sploh primerljiva) atmosferični black metal prihaja namreč tudi iz domačih logov, natančneje z Bleda, kjer domuje Tilen Šimon s svojim projektom Veldes. Medtem ko sta glasbena pristopa obeh individualistov precej različna, pa je ustvarjeni učinek tisti, ki ga je možno primerjati. Oba se namreč poigravata z melanholičnimi čustvi, ki jih (eden bolj, drugi manj) osnujeta na black metalu.

Ker dejansko ne obstaja nobena potreba po primerjanju, razen pač zgolj razlaga, ki sem jo bil dolžan, bom s to zdaj tudi prenehal in se osredotočil izključno na Arvet, drugi studijski album v šestih letih delovanja. Ta ponuja spet malo več melanholije, muk in trpljenja ter hkrati več folklore, ki me tokrat spominja na Neguro Bunget. Toda drugače kot pri Romunih, ki so mojstri uporabe takšnih in drugačnih folklornih glasbil ter umeščanja teh v celoten glasbeni kontekst, se mi pri Grift zdi, da so določeni prehodi med atmosferičnim uvodom (recimo palčke, zvončki in pokanje lesa na začetku Glömskans järtecken) in nadaljnjim metalom izvedene neprepričljivo, se pravi preveč odrezavo, kajti nabrušen metal ne zna pravilno pograbiti prvotno ustvarjenega vzdušja. Iz podobnih razlogov mi najbolj metalski Utdöingsbygd, ki je sicer zelo všečen komad, nekako ne ustreza v celoten koncept. Njegova naloga je očitno, da s pravo dozo energije in udarnosti razbije monotono strukturo albuma ter ustvari (potreben?) kontrast k sicer v veliki meri na akustični kitari osnovanem black metalu.

Pod črto seveda nikakor ne morem govoriti o slabem albumu, temveč o pripovedi, katere zgodbo je treba dodobra razumeti, da lahko postane ustrezno všečna.