Minila so tri leta, kar je za Luko Milojico pomenilo, da nas ponovno preseneti z novim dolgometražcem. Exomancer je tretji album po vrsti, naslovu navkljub pa ne izumlja oziroma ne prinaša dosti novega. Kot sem že opisal med recenziranjem predhodnega albuma Demonicon, je solo projekt Haiduk osredotočen na proizvajanje kratkih melodičnih in hitrih black death komadov, ki jih vse po vrsti odlikuje lastna duša. S pravo mero samosvojosti oziroma unikatnosti na eni strani in repetitivnosti na drugi strani bo album zabaval tako poslušalce, ki se z vižami iz hiše Haiduk še niso srečali, kot tudi tiste, ki Haiduk spremljajo od izdaje demo posnetkov Plagueswept iz leta 2010.

Dobršno mero eksperimentiranja oziroma avantgardnosti pa nam Luka ponudi s povsem okrnjenimi besedili, ki tokrat pri treh komadih sploh manjkajo. Pri teh treh komadih (Subverse, Doom Seer in Pulsar) ne gre za nikakršne intermezze, temveč za polnopravne black/death/thrash napade, ki po mnenju avtorja ne potrebujejo dodatne spremljave v obliki besed. Sicer pa tudi ostala besedila niso kaj prida zgovorna:

Evil Art, Haiduk, Exomancer, 2018:
Vile
Burning dark desire

Exomancer torej ponuja spet nekaj več prostora za razvijanje lastne domišljije med poslušanjem, kar pa glede na fantazijsko tematiko sploh ni zgrešeno. Edino, kar še moram ugotoviti, je okoliščina, kdaj in kako je najbolje konzumirati ta album. Morda leže zvečer v temi, z iztegnjenimi rokami proti zvezdam, kakor nakazuje naslovnica?