Hellcrawler je goriška death'n'roll zasedba, prvenec Wastelands pa je neslišana nuklearna bomba, ki uničuje slušne kanale vseh nič hudega slutečih metalizatorjev.
Album odpre štiridesetsekundni intro, ki preide v prvi udarec, imenovan Devastation. Starošolski švedski zvok Nihilist (Entombed)/Grave itd., kitarsko odigran na način Motörhead, nam servira najdaljšo skladbo albuma (vštevši intro), ki obsega štiri minute in pol. Album se nadaljuje v hitrejšem tempu, ostale skladbe ne presegajo treh minut in pol (logično). Rock'n'roll umazanost, mešana s težko-kovinskim prahom, v svojo preprostost ujame vsakogar, ki ceni minimalizem in moto »manj je več«. Osnovni riffi, ki kljub vsemu puščajo nekaj prostora prav tako izraznim, nekompliciranim solažam (P.A. Revolt), nas vodijo skozi »glavolomilske« midtempo »streljačine« z odličnim smislom aranžiranja in kombinacij riffov. Towards The End nam na sredi komada ponudi Helloweenovsko dvoglasje, okusen dodatek siceršnji vsesplošni brutalizaciji. Plošček zaključi dveminutna kombinacija enega samcatega riffa in nagovora iz klasike Mad Max 2 v outru (ki je nekakšen zaključek intra z izsekom iz istega filma na začetku ploščka).
Hellcrawler nam, vpeti v koliziji stoner atmosfere, punk agresije, rock'n'roll direktnosti in death metal udarnosti, ponujajo drugačen pogled na svet, sistem, obenem pa nudijo odlično popestritev delno do pretežno monotone, ne(resno) produktivne slovenske metal scene. Če ste fan Entombed izdaj od 1993 naprej, death 'n'rolla Gorefest, vas opisani izdelek gotovo ne bo pustil ravnodušnih.
P.S.: Hellcrawler si lahko poleti, avgusta, ogledate na Metal Mania Open Air v Komnu ter na našem domačem Paranoid Piknik Open Airu v Kamniški Bistrici.