Na današnji dan
1975
Aerosmith izdajo legendarni dolgometražec Toys in the Attic
NAGRADNE IGRE
Traja do: 11. 4. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

23. 10. 2014
Human Putrefaction - Anti Human Nekro Kvlt
Mater Tenebrarum Records, 2014

Human Putrefaction je black metal zasedba s Krasa, ki ji je po številnih kadrovskih težavah končno uspelo posneti (kot kvintet) in izdati (kot kvartet) svoj prvenec Anti Human Nekro Kvlt. Mislim, da kaj več predstavitve ta band ne potrebuje, glede na skope objave na spletu pa to tudi ne bi bilo v njegovem interesu.
Zato se bom kar brez ovinkarjenja lotil ploščka, natančneje njegovih ne najbolj prepričljivih momentov. Kot prvo bi izpostavil dolžino nemetalskih komadov. Na albumu se nahajata dva, in sicer Intro – (Devoured Into The Maze Of Agony) in Outro – (Redeemed Trough Post-Agonized Bleeding). S prvim sploh ni nič narobe, ta predstavlja predvsem primeren uvod v black metal album čiste blasfemične narave, medtem ko slednji, zaključni komad vse skupaj le zavleče po nepotrebnem. Sicer povsem razumem bandove namene in motive za njegovo namestitev na konec albuma, a osem minut mizantropije po takšnem albumu je enostavno odveč. Konec koncev je, kot že rečeno, z introm bil narejen dovolj primeren uvod, tik pred udarci Nekrosadista pa band tako ali tako osebno zbiča Jezusa, ker noče ničesar prepustiti naključju.
Druga omembe vredna kritika bi bil generičen zvok, ki onemogoča kakršno koli prepoznavnost v tej smeri. Human Putrefaction žal zvenijo kot vsak drug black metal band, glede na bogoskrunsko tematiko pa zvok sploh ni tako umazan, kot bi lahko bil. Recimo kot pri kolegih Gorge of Cerberus. Ravno obratno, kitare so posnete zelo razločno, na trenutke se sliši celo bas.
Za prehod k pozitivnim stvarem torej ostanejo še tehnika in zapomljivost. Seveda zdaj ne bom pisal o tehničnem black metalu, temveč o strukturi komadov, ki zaradi raznolikosti in menjave tempa izpadejo zelo pestri in zanimivi. Band med številne viharne momente vplete različne srednje hitre dele, ki sicer niso zmeraj najbolj izvirni (beri: so že slišani in sposojeni), a gledano na komad kot celoto delujejo zelo homogeno in naravno.
O zapomljivosti zaradi »težkega gradiva« zaenkrat še ne morem govoriti. Album me ob vsakem poslušanju definitivno zabava (razen nepotrebnega outra seveda), našel sem že tudi svoja najljubša komada (umirjeni Pariah in Land of the Monolith zaradi lead kitare v drugi polovici komada), sicer pa so slišane melodije zaenkrat še bolj kratko živeče in se še ne pojavljajo same od sebe v mojih ušesih, kadar ta niso zaposlena z drugim delom. To še zagotovo pride.

SORODNE VSEBINE:
13. 9. 2012Metal Kramp 2012 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
8. 4. 2020
Apocalyptica - Cell-0
Recenzija
6. 4. 2020
Sarke - Gastwerso
Recenzija
1. 4. 2020
Sabaton - The Great War
Recenzija
31. 3. 2020
1349 - The Infernal Pathway
Recenzija
30. 3. 2020
August Burns Red - Guardians
Recenzija
26. 3. 2020
Smrt - Oppression from All Suffering
Recenzija
25. 3. 2020
Sylosis - Cycle of Suffering
Recenzija
24. 3. 2020
Soilwork - Verkligheten
KONCERTI & FESTIVALI
10. 4. 2020
ODPOVEDANO! Doomas, The Canyon Observer, Morost
Klub Jedro, Medvode
10. 4. 2020
STREAM: Insomnium, Omnium Gatherum
StreamTV (online)
11. 4. 2020
ODPOVEDANO! Culthe Fest 2020
Münster, Nemčija
11. 4. 2020
ODPOVEDANO! KTŠ meets MetalDays #2: Doomas, Metalsteel, Agan
Mink, Tolmin
11. 4. 2020
ODPOVEDANO! Jegulja, Maskardh in Guattari
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
12. 4. 2020
ODPOVEDANO! Seitanik Ritval: Elizabeth Colour Wheel, Body Void, Drowse
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana