RECENZIJE

23. 10. 2014
Human Putrefaction - Anti Human Nekro Kvlt
Mater Tenebrarum Records, 2014

Human Putrefaction je black metal zasedba s Krasa, ki ji je po številnih kadrovskih težavah končno uspelo posneti (kot kvintet) in izdati (kot kvartet) svoj prvenec Anti Human Nekro Kvlt. Mislim, da kaj več predstavitve ta band ne potrebuje, glede na skope objave na spletu pa to tudi ne bi bilo v njegovem interesu.
Zato se bom kar brez ovinkarjenja lotil ploščka, natančneje njegovih ne najbolj prepričljivih momentov. Kot prvo bi izpostavil dolžino nemetalskih komadov. Na albumu se nahajata dva, in sicer Intro – (Devoured Into The Maze Of Agony) in Outro – (Redeemed Trough Post-Agonized Bleeding). S prvim sploh ni nič narobe, ta predstavlja predvsem primeren uvod v black metal album čiste blasfemične narave, medtem ko slednji, zaključni komad vse skupaj le zavleče po nepotrebnem. Sicer povsem razumem bandove namene in motive za njegovo namestitev na konec albuma, a osem minut mizantropije po takšnem albumu je enostavno odveč. Konec koncev je, kot že rečeno, z introm bil narejen dovolj primeren uvod, tik pred udarci Nekrosadista pa band tako ali tako osebno zbiča Jezusa, ker noče ničesar prepustiti naključju.
Druga omembe vredna kritika bi bil generičen zvok, ki onemogoča kakršno koli prepoznavnost v tej smeri. Human Putrefaction žal zvenijo kot vsak drug black metal band, glede na bogoskrunsko tematiko pa zvok sploh ni tako umazan, kot bi lahko bil. Recimo kot pri kolegih Gorge of Cerberus. Ravno obratno, kitare so posnete zelo razločno, na trenutke se sliši celo bas.
Za prehod k pozitivnim stvarem torej ostanejo še tehnika in zapomljivost. Seveda zdaj ne bom pisal o tehničnem black metalu, temveč o strukturi komadov, ki zaradi raznolikosti in menjave tempa izpadejo zelo pestri in zanimivi. Band med številne viharne momente vplete različne srednje hitre dele, ki sicer niso zmeraj najbolj izvirni (beri: so že slišani in sposojeni), a gledano na komad kot celoto delujejo zelo homogeno in naravno.
O zapomljivosti zaradi »težkega gradiva« zaenkrat še ne morem govoriti. Album me ob vsakem poslušanju definitivno zabava (razen nepotrebnega outra seveda), našel sem že tudi svoja najljubša komada (umirjeni Pariah in Land of the Monolith zaradi lead kitare v drugi polovici komada), sicer pa so slišane melodije zaenkrat še bolj kratko živeče in se še ne pojavljajo same od sebe v mojih ušesih, kadar ta niso zaposlena z drugim delom. To še zagotovo pride.

SORODNE VSEBINE:
13. 9. 2012Metal Kramp 2012 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
3. 8. 2020
Taake / Deathcult - Jaertegn (split)
Recenzija
31. 7. 2020
Snøgg - Ritual of the Sun
Recenzija
29. 7. 2020
Children Of Bodom - Hexed
Recenzija
27. 7. 2020
Chaos Over Cosmos - The Ultimate Multiverse
Recenzija
20. 7. 2020
Living Gate - Deathlust (EP)
Recenzija
17. 7. 2020
Tristwood - Blackcrowned Majesty
Recenzija
8. 7. 2020
Behemoth - A Forest (EP)
Recenzija
6. 7. 2020
F.T.D. / Iritator / Trobec - 3-Way Scum (split)
KONCERTI & FESTIVALI
5. 8. 2020
ODPOVEDANO! Headbanger's Holiday 2020
Vallelunga, Pulj, Hrvaška
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Pietra Sonica Fest #12
Osoppo (UD), Italija
7. 8. 2020
ODPOVEDANO! Sauzipf Rocks Festival 2020
Döbriach, Avstrija
7. 8. 2020
STREAM: European Metal Festival Alliance
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana