Na današnji dan
1986
Ozzy Osbourne izda album The Ultimate Sin
NAGRADNE IGRE
Traja do: 26. 2. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

23. 5. 2011
Hymir - Nyctophobia
samozaložba, 2010

Ko na »sceno« prihajajo nove generacije bandov, se bo zgodilo dvoje: ti novi bandi bodo ali prekinjali s tradicijo svojih vzornikov in eksprimentirali, ali pa bodo s tradicijo nadaljevali. Preprosto. Že nekaj let nazaj smo prestopili mejo, ko so na sceno pričele vstopati generacije, ki gledajo na recimo Dimmu Borgir z generacijsko distanco. Od takšnih bandov v glasbenem oziru ponavadi ne dobimo ničesar posebnega, je pa zanimivo opazovati, kako se te nekoliko starejše zasedbe na novo interpretira.
V primeru nizozemske petčlanske glasbene zasedbe Hymir in njihovega prvenca imamo torej opravka z Dimmu Borgir. Z vsem, kar Dimmu Borgir so ... no, kar so bili. Nyctophobio bi tako daleč najlažje opisal kot album, ki se neverjetno močno zgleduje po Enthrone Darkness Triumphant, ga delno križa s Spiritual Black Dimensions ter prek njega vrže zametke albumov Puritanical Euphoric Misanthropia in Death Cult Armageddon. Slednjim je izdelek pred nami blizu sploh v vokalih in občasnih riffih (recimo komad And Sorrow Turned In Death (Part II) se sliši kot brat komada Kings Of The Carnival Creation – imitiran je celo Galderjev stil igranja kitare), medtem ko so klaviature načeloma bližje Enthrone Darkness Triumphant. Škoda je le, da Nyctophobia ne dosega karizme tega (ali kateregakoli drugega od naštetih) klasičnega albuma.
Na tem mestu se najbrž pričakuje, da eksplodiram in navržem še enega v vrsti mojih jamranj o obrtništvu in kopiranju ... a tokrat ne. Mogoče kdaj drugič. Zakaj? Dva razloga: en obči in en specifični. Obči je ta, da si prej omenjeno jamranje lahko preberete v vsaki tretji recenziji. Specifični – torej tisti, ki se drži prav albuma v obravnavi – pa je ta, da gre pri prvencu Hymir za izjemno prebavljivo in sorazmerno zanimivo glasbo, ki že res kopira nek določeni norveški karneval, a v primerjavi z nekaterimi kopijami, ki jih zasledimo po koncertnih odrih, na CD-jih in MySpaceu, vsa epska zvočna kulisa (in hipermehanično mrzli vokali) Nyctophobije deluje nenavadno polno in sorazmerno daleč od kakršnekoli »pocukranosti«, ki je značilna za vse, kar se dandanes rado prodaja pod nalepko »simfonično« ali (Satan obvarji!) »epsko«. Priporočljivo skratka za oboževalce srednje (in pozne) dobe Dimmu Borgir in/ali nostalgike. Sam sicer priznam, da sem ob tem albumu sorazmerno užival, a pod črto je dosegel predvsem to, da sem se po letih spet vrnil k Enthrone Darkness Triumphant in njegovi karizmi; prav tisti karizmi, ki je Nyctophobia iz tega ali onega razloga (in verjetno previsoko zastavljenih ciljev) nikakor nima.

SORODNE VSEBINE:
29. 10. 2012Neurotech - Decipher Vol. 2 (EP) / Recenzije
20. 1. 2015Era Of Hate - Fragments Of Reality / Recenzije
22. 6. 2011Obnounce - Age Of Darkness / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
18. 2. 2020
Ihsahn - Telemark (EP)
Recenzija
13. 2. 2020
Karg - Traktat
Recenzija
12. 2. 2020
Leprous - Pitfalls
Recenzija
11. 2. 2020
Chains - Sonic Sabbath
Recenzija
6. 2. 2020
Alcest - Spiritual Instinct
Recenzija
5. 2. 2020
Lindemann - F & M
Recenzija
30. 1. 2020
Minenwerfer - Alpenpässe
Recenzija
17. 1. 2020
Týr - Hel
KONCERTI & FESTIVALI
22. 2. 2020
Stige Fest III: Revenge, Nargaroth, Nocturnal, Caronte, Eurynomos, Blasphemer, Necromutilator, Necrobode, Rawness Obsolete
Campus Industry Music, Parma, Italija
22. 2. 2020
Smrt, Dark Sphere, Taste Of Plague
KMT – Klub mladih Turnišče
22. 2. 2020
Iron Median, Interceptor, Alo!Stari, Spotless Minds, Newem
Dom kulture Šešče, Šešče
22. 2. 2020
Diabolical, Devilish Impressions, Dark Mirror ov Tragedy
Club Q, Gradec, Avstrija
23. 2. 2020
Duel, Mindcrawler
Backstage, München, Nemčija
24. 2. 2020
Inhepsie, Core System
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor