I vs. I je slovenska thrash/metalcore zasedba, ki je nastala leta 2007. Med večje uspehe zasedbe spadata zmaga na tekmovanju ŠOUROCK 2009 in mesto predskupine na koncertu zasedbe Ill Niño leta 2010. Vse do letošnjega leta, ko je izšel dolgo pričakovani izdelek Black In Bloom, je bilo od zasedbe bolj malo slišati. Razen seveda vokalista Tima Koresa, ki je bil v ospredju po zaslugi nastopa na X-Factorju leta 2012, ter ustanovitve zasedbe In & Out. Ko s(m)o že mnogi mislili, da je z zasedbo konec, je ta po odhodu bobnarke in basista hitro poiskala nova člana in kaj kmalu smo lahko zopet prisluhnili njihovi glasbi. Black In Bloom je začel nastajati že v začetku leta 2011 ob pomoči producenta Hannesa Jaeckla, danes pa v rokah držim album, na katerem lahko slišimo enajst razgibanih in melodičnih komadov. Nekaj besed še o samem izgledu albuma: naslovnica se bo mnogim zdela enostavna in ustvarjena v nekaj minutah, vendar je kljub temu privlačna in sovpada s celotnim konceptom albuma in zasedbe. Booklet je prav tako oblikovan povsem klasično, z besedili in slikami članov zasedbe. Edino, kar me močno moti, je font oz. stil pisanja besedil. Celotna besedila, napisana v vrstah kot prosti spis, in uporaba le velikih tiskanih črk me na temni podlagi zmotijo. Ločila so ponekod skorajda nevidna, zato je branje dokaj težko. Sama sem še vedno pristaš besedil, napisanih v verzih, kjer je njihovo branje enostavnejše, tudi če ločila niso uporabljena.
Material na albumu je precej dobra mešanica thrash metala, heavy metala in modernega melodičnega metalcora. Zvok na Black In Bloom je odličen, prehodi med zvrstmi, ritmi ter solažami so odlično izpeljani. Sicer ne vem, zakaj se bandi odločajo za mešanje ustaljenega, legendarnega, starega z novim, kajti take mešanice po navadi niso najboljše. Menim, da so I vs. I svojo dobro zmešali, a še vedno se na plati pojavijo povsem core in povsem thrash/heavy komadi. Tako lahko v prvem komadu The Dirge slišimo thrash ritme, ki ga spremlja growl, in nenadno menjavo v moderen refren s clean vokalom. Potem pa je tu še klasična heavymetalska solaža. Zame morda preveč vsega v enem komadu. Mistress of Seth se začne in konča z močnim pridihom cora, ki mu ne manjka menjav iz growla v clean vokal. Sam komad me spominja na starejše izdelke zasedbe Trivium (ki jim ustreza tudi vokal Tima Koresa), ki so v starejših izdelkih ravno tako združevali staro z novim. Tretji komad je počasnejši Red Handed. Večji poudarek na clean vokalu, ki vsake toliko preide v scream in growl, kljub razgibanosti komad nekako upočasni. Naslovni Black In Bloom se začne z mirno kitaro in nadaljuje v nekako progresivni smeri. Zopet malo manj novejšega pridiha in več že slišanega. Zaradi tega komad ni nič manj poslušljiv, saj prehaja iz počasne progresije s clean vokalom v agresijo ter celotno zadeva osveži in razgiba. All Day Insane začne udarno s thrash/heavy ritmi, ki jim kitarski riffi ter thrashersko obarvan vokal več kot ustrezajo. Speven refren, katerega podlaga so kitare, se spreminja v scream, sledi kitarska solaža in zopet vmes voham Trivium. A nič zato, fantje vedo, kaj delajo in to delajo odlično. Šesti na albumu je Thorn the Venue, ki pa nas zopet opomni, da imajo I vs. I tudi modernejše interese. Vmes je slišati celo breakdown. Na kratko rečeno, odličen komad za rušenje domačih in tujih odrov. Mare's Nest nadaljuje z modernimi trdimi ritmi, a zasedba vsekakor ne pozabi na vzorec, ki ga peljejo skozi ta album. To je seveda speven clean refren. Chapter Trinity je zopet povsem thrash/heavy z energičnim growlom, okužen s sindromom starih Trivium, zato ne izpusti spevnega refrena. Iz hitrega v počasne ritme, iz energičnega napadanja v počitek s kitarsko solažo – to je vzorec, ki se ga boste na Black In Bloom definitivno naposlušali. Fall From Grace začne s povsem odsekanimi ritmi ter ravno takim vokalom. Pa zopet clean vokal, bobnom ustrezna bas kitara, kitarska solaža in tako naprej. Predzadnji Weaker Blamed in zadnji Take This Fall sledita vzorcem celotnega albuma, le da zadnji ubere počasnejše ritme.
V celoti gledano so fantje odlično prikazali svoje talente ter ustvarjalno žilico in lahko rečem, da je Black In Bloom album, na katerega je bilo vredno počakati. Glasba I vs. I res zelo spominja na starejše izdelke zasedbe Trivium (npr. albuma Shogun in The Crusade), a vseeno ni nekaj, česar bi se po enem poslušanju naveličali. Za to boste potrebovali kar nekaj poslušanj.