Ihsahn. Definicija neobičajnega. Maestro zlitja mnogozvočja. Ob stvaritvah v zadnjih šestih letih je status osamljenega, nepredušno zaprtega konstrukta plavajočih misli dodatno nadgradil in z mojstrovinami The Adversary, Angl ter predvsem zadnjo izdajo, imenovano After (ob kateri sem nekaj več kot dve leti nazaj doživljal ekstazo, brez pretiravanja, in jo še vedno, kadar zavrtim plošček), dokazal, da mu v svetu ekstremne metalske umetnosti skorajda ni para.
Album latinskega naslova Eremita (če vas zanima pomen besede, ga brez zadržkov pobrskajte) je četrta studijska stvaritev po (zaenkrat) dokončnem slovesu Emperor (oz. »reunionu« na Wacknu 2006). Ihsahn je zares dokončno našel svojo nišo avantgarde, p(re)omešane z vsemi možnimi vplivi. Prve tri plošče so predstavljale predvsem željo po tranziciji od kulta Emperor, kar mu je z After dokončno uspelo. Temno ustvarjena atmosfera ničnosti, ki jo je učinkovito poustvaril v omenjeni mojstrovini, je pokazala rojstvo manifestacije, ki je Eremita. Komadi vsebujejo veliko »free-jazz« elementa s strani odličnega zvoka saksofona, ki prosto pluje v svojih sekcijah in uspešno zamegljuje našo presojo, medtem ko se Ihsahn precej bolj pogosto poslužuje clean vokalov. Pri počasnih, nedistorziranih delih se je dokončno odlepil od modela Opeth, razpoznavni kriki iz globin norveške hladne sprijenosti pa seveda ostajajo vseprisotni. Refreni so odlični, včasih celo moderno »lahki«, a nič zato. Ihsahn enostavno zna. Zna umeščati riffe, zna smiselno sestaviti strukture in svojo nietzschejansko filozof(viz)ijo približati poslušalcu. Eremita je izmed vseh štirih po minutaži najdaljša plošča, a prav nikjer ne izgublja na zanimivosti. Skozi vse dele plošče se prebijamo povsem spontano, mojstrovine kova The Introspection, The Paranoid ter The Eagle And The Snake pa kličejo po ponovnem predvajanju v samoti ob primerni intuiciji.
Norveški umetnik »extraordinaire«, vajen rednega in sofisticiranega prikazovanja monstrumskih razsežnosti glasbenega ustvarjanja, je luč v temi (ali obratno, temen kotiček v svetlobi, kakorkoli hočete) nasičenega glasbenega prostora, ki reflektivno odraža stanje trohneče družbe in vehementnih človeških vrednot. Ihsahn pluje v svoji ladji po svojih lastnih prepričanjih in načelih in kljub pravilu, da si narave ne moremo podrediti, kaže, da se tokrat tok reke prilagaja njemu. Kreativni duh Ihsahn progresivno kontinuirano raste. Neprimerljivo in edinstveno.