Legende newyorškega death metala se vračajo, tokrat v najbolj mračni podobi doslej, tako da plošča spominja na Failures For Gods.
Devet pesmi in spot za naslovno pesem se je iz kritike religije usmerilo bolj v kritiko današnjega sveta. Določene pesmi, čeprav prežete z versko metaforiko, se precej usmerjajo (oziroma vsaj dajejo tak občutek) v kritiko današnjega političnega statusa (odličen primer je pesem Son Of Iniquity), neverjetno mračna (morda tudi najbolj doslej) je pa skoraj osebno izpovedna Dead To Me (ki je tudi idealno ustvarjena za identifikacijo poslušalca z besedilom). Seveda Immolation ne bi bili kar so, če spet ne bi žugali Jezusu in kompaniji zgoraj; tako besedilno kot glasbeno se to vidi predvsem v Crown The Liar in Our Saviour Sleeps. Pri glasbine moremo mimo Robertovih zlih solaž, občasnega piskanja in nenavadnih zaključkov riffov, seveda pa je Billova ritem podlaga mojstrovina preskokov ritmov, povzročanja neobičajnih lead poudarkov. Vprašanje je, koliko plasti posnetkov kitar so morali spet uporabiti? Bass je z vsako ploščo bolj slišen in neverjetno dobro sledi izredno zapletenim strukturam. Tudi Rossov vokal je kljub svoji kruleči razumljivosti še vedno precej brutalen, pojavi pa se tudi nekaj inovativnosti. Za bobni tokrat sedi Steve Shalyanti, ki po moji oceni ni najboljše nadomestilo za Alexa Hernandeza, saj ima dokaj predvidljive prehode, počasnejši blast in manj čaranja po činelah, vendar pa je še vedno dostojen naslednik in ima v rokavu nekaj dobrih trikov.
Ne pričakujte novega Unholy Cult, a saj veste, da so Immolation znani tudi po svoji svežini in sposobnosti presenečanja. Grafika je precej boljša od prejšnje, zanjo pa je odgovoren Sven (vokalist pri Aborted); njegov stil je precej bolj zanimiv od Andreasa Marschalla in zadane bistvo. Sprva malce težko sprejemljivo, a po nekaj poslušanjih veste, da je na svetu samo en band ki zna ustvariti tako mojstrovino... in to so Immolation. Tear through the soil, tear through the soul...

Ivan