In Flames so nas deset tednov zalagali s svojim studio dnevnikom, kjer smo lahko opazovali nastajanje novega albuma, ki je bil prvič sneman v njihovem studiu IF Studios. V studio dnevniku smo večinoma videli bobnarja Daniela, ki ni izpostavljal svojega bobnanja, temveč svojo goloto. Uprizarjal je Golluma, ki je bil obseden s pitjem piva. Bistvo pa je verjetno dosegel, ko je s svojim tičem uglaševal snare. Če bo šlo tako naprej, bo naslednja faza verjetno: "Look, mum, I can play blast beats with my own dick".
Vseeno so In Flames (IF) uspeli narediti album, ki bo obdržal večino oboževalcev, nekatere pa krepko razočaral. A Sense Of Purpose ni nič novega. Spominja predvsem na prejšnji izdelek Come Clarity. Uporabljenih je nekaj elementov s starejših albumov, kot je recimo melodičnost in hitrost, kar je krepko pomešano z njihovo današnjo pocukranostjo. Na začetku imamo za album še nekaj upanja, ampak samo dokler vokalist Anders Friden ne odpre ust, kar potrjuje, da je z vsakim albumom bolj dolgočasen. Kombinacija spevnih in kričečih vokalov ne pride več do pravega izraza. Fridnu je glas začel vidno pešati. Monotonost Fridna do neke mere rešujeta kitarista Stromblad in Gellote, ki sta še vedno sposobna narediti kakšen catchy riff, seveda pa tudi tokrat ne manjka melodičnih pasaž. V nekaterih komadih je moč slišati solaže, ki smo jih kar nekaj časa pogrešali. V plus jim lahko štejemo, da je občutno manj samplov, vendar brez tega deluje celotna godba manj atmosferično kot na prejšnjih izdelkih. Kljub vsem melodijam še vedno manjka več akustičnih vložkov, kot je npr. v komadu Alias. IF se že na kar nekaj albumih raje poslužujejo klišejskih prijemov, tako da to za Sense Of Purpose ni nič presenetljivega. Album mine dokaj hitro, ker nobena skladba ne deluje tako prepričljivo, da bi poslušalec padel dol od same inovativnosti, kakor se je to dogajalo pri albumu Jester Race. Na starejše IF spominjata skladbi Disconnected in Sober And Irrelevant, medtem ko ostale temeljijo na spevnih refrenih Fridnovega vokala, ki še vedno poudarja svojo emocionalno plat sveta. Tudi v besedilih manjkajo kakšne zanimive besedne igre, ki jih je Friden kar dobro obvladal. Še vedno pa ne vem, zakaj so na album dali komad Chosen Pessimist, ki je sicer najdaljši IF komad, vendar gre le za 8 minut jamranja.
Pohvalim pa lahko produkcijo, ki še vedno temelji na modernosti, a ne daje vtisa popolne spoliranosti – predvsem bobni niso tako natriggerani kot na prejšnjih izdelkih. Škoda, da bobnar ni nikoli izstopal s svojim igranjem. Z devetim albumom so IF potrdili, da so se v vseh letih malce izrabili, zato bi bilo bolje, da si vzamejo za naslednji album vsaj tri leta premora. Pa vendar "money makes In Flames go around".

Primož