Black metal dvojec Inquisition iz Amerike in s kolumbijskimi koreninami je potreboval 4 leta, da je izdal naslednika albumu Bloodshed Across the Empyrean Altar Beyond the Celestial Zenith. In če sodim po dogajanju na zadnjih dveh albumih, je treba priznati, da se možakarja konkretno umirjata.

Če sem že med recenziranjem predhodnika pisal o tem, da gre za najpočasnejši album iz hiše Inquisition do takrat, je trenutno aktualni plošček spustil hitrostno letvico na povsem drugačen nivo. Medtem ko uvodna dva komada Spirit of the Black Star in single Luciferian Rays učinkujeta v slogu predhodnika in ponudita z vidika tempa vse možne fasete, naslednji komad Necromancy Through a Buried Cosmos potrdi, kar poslušalec pred tem nezavedno sluti: album je nepričakovano počasen. Sicer zna Incubus pogosto udariti po dvojnem pedalu, a je Dagon na kitari tisti, ki se vedno znova zateka k počasnejšim melodijam. Po eni strani ustvarja in ponuja poznane kitarske riffe, ki pri Inquisition zmeraj znova delujejo, po drugi strani pa z ritem kitaro proizvede visokotonažne melodije in solaže, ki jih pri Inquisition nismo vajeni. A ravno te so tiste, ki poslušalca pritegnejo, ki mu dajo voljo, da vztraja pri razvlečenih in počasnih riffih, namesto da bi zamenjal album ali celo band.

Brez težav torej lahko trdim, da Black Mass for a Mass Grave pač ni kar tako še en album, ki se lahko vrti v na pol zaznavnem ozadju. Za razumevanje recenziranega ploščka pač ni dovolj tisto površno in sporadično poslušanje, na podlagi katerega se že po nekaj skromnih srečanjih odprejo vrata v svet sprejemanja in navdušenja. Black Mass for a Mass Grave potrebuje nekoliko več energije in volje ter predvsem sproščenosti, da se odpre. Ne pričakujte torej še en album, kot sta bila Obscure Verses for the Multiverse ali celo Nefarious Dismal Orations. Naslov albuma je resda ponovno kratek, a komadi na njemu so vse kaj drugega kot to. Toda po drugi strani pa tudi nikakor niso dolgočasni, presenetljivo je najdaljši med njimi, in sicer Triumphant Cosmic Death, moj najljubši. Omenjene melodije v kombinaciji z orgelskimi in proti koncu blackmetalsko klasičnimi klaviaturami povozijo marsikaj do tedaj slišanega.

Glede na naslov pa je menda razumljivo, da vse opisano ustreza temačnemu, žalostnemu in že skorajda depresivnemu vzdušju, s čimer si je dvojec Inquisition za špranjo ali dve odprl vrata v nekoliko drugačen svet črne kovine. Bomo v prihodnje morda deležni še več tega?