Tako potiho so Finci v svet poslali ta EP, da me je skoraj neopazno obšel. Ideja je ta, da nameravajo Insomnium drugo leto (trdijo, da enkrat spomladi) izdati nov studijski album, kot predigro pa so nam poslali nekaj minut glasbe, da dobimo približen občutek, kam pes taco moli.
Ustreznejša oznaka tega EP-ja bi bila »podaljšani single«, saj ima na skupno enajstih minutah največjo težo single Ephemeral, ki je tudi edina pesem s prisotnim vokalom. Slišati je obetavno; brez čistega petja, s katerim so začeli eksperimentirati na albumu One for Sorrow; ohranili pa so harmonije v ozadju pesmi, ki dajejo tisti zasanjan epski prizvok in omilijo Nillov jezni vokal. Kvalitetno besedilo pesmi je optimistično: umiranje ne naredi sveta mrtvega za nas (ravno zato je naslov EP-ja Ephemeral, kar v slovenščini pomeni minljivo, kratkotrajno ). »Glavnemu delu« sledijo še tri instrumentalne pesmi, in sicer The Emergence, The Swarm in The Descent. Ko sem jih poslušal prvič, jih sploh nisem ločil med sabo, vse se mi je zdela ena dolga sedemminutna pesem. Ne zaradi monotonosti, ampak zaradi izvrstnega ujemanja in povezovanja glasbe, ki je bolj ambientalnega tipa. Mogoče si boste lažje predstavljali, če vam rečem, da je zvok podoben Insomnium »ta soft« komadom oz. nasploh nežnejšemu sklopu njihove glasbe. To je glasba, ki jo poslušaš, kadar ne moreš zaspati ali pa se enostavno želiš pomiriti in odmakniti za nekaj trenutkov od vsakdanjih stresov.
Dolžina EP-ja res ni zadovoljiva za vse njihove ljubitelje, čakanje na nov album pa bo za nekatere lažje zaradi vsaj nekajminutne predigre, za druge pa mučno iz istega razloga - predobra predigra ne pusti človeka čakati! Priporočam, da medtem poleg očitnega v roke vzamete še npr. album Above the Weeping World.