Devica je ponovno tu. Nova DVD izdaja prihaja po skoraj treh letih, ki jih, roko na srce, ni bilo tako težko preživeti ob čakanju kot recimo pred Rock In Riom, Death On The Road in Early Days DVD-ji (Rock In Rio smo mnogi kupili še na VHS-u), ko internetni fenomen, imenovan YouTube še ni obstajal. YouTube nam z izjemnimi amaterskimi posnetki lajša čakanje in dodatno piha na dušo z izjemno redkimi posnetki iz osemdesetih, devetdesetih itn. Z izjemo napovedanega, a nikoli izdanega koncerta iz Doningtona 2007, je En Vivo že četrti uradni koncertni Iron Maiden DVD v zadnjih enajstih letih (Visions Of The Beast, Early Days in ponovne izdaje Live After Death z Golden Years dokumentarcem tu ne štejemo). Če prejšnjih izdaj (Rock In Rio, Death On The Road ter Somewhere Back In Time) (še) niste pregledali, jih uvrstite na listo obveznega video učnega gradiva v naslednjih dneh.
Vrnimo se k najnovejšemu otroku Device: En Vivo nam postreže z odličnim koncertom iz Čila, kraj zločina je tokrat predstavljal nacionalni nogometni stadion EStadio Nacionale. Iron Maiden se radi vračajo v Južno Ameriko, tu so leta 1985 na legendarni prvi ediciji Rock In Ria (sicer v Braziliji) dokončno povzročili metal vstajenje, legendarnost in fanatičnost publike na južni polobli pa je vsem metalcem dobro znana. S poudarkom na plošči The Final Frontier setlista logično temelji na le-tej, v setu starih (Hallowed Be Thy Name, Iron Maiden, The Number Of The Beast itd, ki so seveda nezamenljive) in novih (glasilo metala 21. stoletja: Blood Brothers, Wicker Man, Dance Of Death itd.) pa celotno sliko dopolnjujejo The Final Frontier, El Dorado, The Talisman, When The Wild Wind Blows in Coming Home. Iron Maiden pregovorno nikoli ne igrajo manj kot pet komadov z aktualnih izdaj, zares fenomen svoje vrste, ki traja celih 32 let, od prve večje turneje s KISS v letu 1980 (in kasneje istega leta prvič in zadnjič z Judas Priest).
Skozi večino DVD-ja nam slika na ekranu prikazuje band iz treh zornih kotov naenkrat (včasih celo več, včasih samo enega), gledalec ves koncert zares konzumira v največji možni količini, torej celoti. Kvaliteta slike, zvoka in samega performansa je neverjetna, superlativi so tu »premajhna« beseda. Ogromni Eddie, stage set iz sanj, odlični novi komadi ter manično precizna eksekucija (najboljši uradno izdani nastop Janicka Gersa kadarkoli) so dejstva, ki govorijo sama zase. DVD zaokrožuje dodatni dokumentarec Behind The Beast, kjer manj vešči dogajanja okoli Iron Maiden spoznajo kako poteka priprava na koncert, kdo ima kakšno vlogo pri izpeljavi koncerta, kako preživlja dneve ekipa KK, The Killer Krew itd. Pa še nekaj priboljškov vas bo čakalo, ko si sami ogledate paket, brez skrbi. Kevin Shirley je s pomočjo Steve Harrisa ponovno ustvaril naravno koheziven, metalsko puritansko čist zvok, ki je dejansko primerljiv z vsemi »velikimi« deli legendarnega Martina Bircha (naj naštejem samo moje najljubše: Deep Purple – Made in Japan, Iron Maiden – Live After Death, Rainbow live posnetki, predvsem On Stage, Whitesnake – Live ... At The Heart Of The City itd.) in dokazal, da ni po naključju že celih dvanajst let producent in avdio inženir Iron Maiden zvoka, v bistvu leto več, kot je bil Birch.
Zares fascinantna predstava najlegendarnejšega banda vseh časov. Steve Harris pri 56. letih čupa bolj kot kadarkoli, Nicko McBrain pri 60. letih igra bolje kot kadarkoli, da o Janicku, Daveu in Adrianu, ter predvsem Bruceu ne izgubljam besed! Tu ni napisanih besedil na ekranih v monitorjih, kot to počne Ozzy, ni stanja v dveh pozicijah skozi ves koncert, kar prakticirajo čisto vsi bandi njihovih let, ni nasnetih back vokalov, ni blebetanja, ni »fušanja« in predvsem ni čakanja na boljše čase. Iron Maiden so tu, vedno in povsod, na istem nivoju kot takrat ko so bili stari 24, 25 let. Od Avstralije, do Japonske, Amerike in Evrope. Brezkompromisno. In prav zato tudi nimajo konkurence in je nikoli ne bodo imeli. Up the Irons!