Ken Downing je rojen leta 1951 v Black Countryju v Združenem kraljestvu, v glasbeno zgodovino pa se je zapisal kot ustanovni član in kitarist angleške heavy metal skupine Judas Priest.

V prvih poglavjih avtobiografije Downing opisuje pot, ki jo je prehodil, preden je postal član skupine Judas Priest – revna družina, slabi odnosi med staršema, mamina bolezen, prva zaposlitev na mestu kuharskega pripravnika v hotelu pri 15 letih po tem, ko je pustil šolo, mladostniška doživetja s prijateljem Nickom, ves čas pa je v ospredju slab odnos z očetom, ki ga je sčasoma razvil v sovraštvo in ki ga nikoli ni zares prebolel.

Ken je glasbeno pot začel v najstniških letih, ko se je začel zanimati za uporniško glasbo, predvsem pa je oboževal Jimija Hendrixa, katerega koncert je prvič obiskal leta 1967 v dvorani Conventry Theatre. To ga je spodbudilo v nakup prve akustične kitare v letu 1968, igranja katere se je učil tako, da si je med malico v službi zapominjal note na posameznih poljih kitarskega vratu, ko pa je prišel zvečer domov, je to vadil še na kitari.

V nadaljevanju knjige je nato kronološko opisan razvoj zasedbe Judas Priest, nastajanje, snemanje ter izbira in avtorji naslovnic posameznih albumov, menjava založb, producentov in managementa ter okoliščine, ki so temu botrovale, delo in življenje na turnejah, pot do preboja v ZDA, odkrito pa zapiše tudi, katere pesmi ali odločitve skupine mu niso bile všeč in zakaj je hotel sam storiti drugače.

Downing bralca vodi skozi zgodbo o tem, od kod ime »Judas Priest« in »K.K.«; zakaj za albuma Rocka Rolla in Sad Wings of Destiny Judas Priest do danes niso prejeli niti penija; kako sta si na njegov predlog leta 1977 z Robom Halfordom v Londonu po meri dala delati usnjene obleke in začela razvijati znani Judas Priest imidž; v kateri pesmi je zvok biča pravzaprav zvok jeklenega pladnja in biljarda; kako je bila prvotno zamišljena naslovnica albuma British Steel; katera pesem jih je poleti 1982 izstrelila v ZDA; zakaj K.K. ni hotel imeti Iron Maiden za predskupino in je zanje menil, da so naduteži, ki so spregledali dejstvo, da so jim Judas Priest na takratni stopnji njihove kariere pravzaprav delali uslugo; kako je bil med snemanjem Defenders of the Faith zbit z avtomobilom; zakaj so Judas Priest za vedno nezaželeni v Madison Square Gardnu; zakaj so zavrnili, da bi bila pesem Reckless na soundtracku filma Top Gun; o Robovem odhodu na odvajanje od drog in alkohola ter odhodu iz skupine; kako je Tim Owens dobil ime »Ripper«, čeprav mu ni bil všeč; kakšno vlogo je imela Sharon Osbourne pri vrnitvi Roba Halforda v Judas Priest; zakaj si želi, da bi nekoč nekdo, kot je Justin Bieber, naredil priredbo pesmi z albuma Nostradamus; kako je Glenn postopoma pridobil večino solov na albumih, čeprav je bila njegova prvotna vloga mišljenja kot igranje ritma, medtem ko ima K.K. solo, in še in še. Med drugim tudi o tožbi skupine in sojenju v letu 1990, ker naj bi se dva mladeniča leta 1985 ubila zaradi njihove glasbe, natančneje albuma Stained Class.

Najbolj prodajan Judas album Priest je Screaming for Vengeance, ki je prodal 2,5 milijona izvodov, K.K. pa meni, da bi morali Judas Priest višje zadeti. Imeli so sloves in zapuščino, ampak jim iz nekega razloga nikoli ni uspelo s prodajo.

Po sedemnajstem albumu z naslovom Nostradamus je Downing čutil, da je skupina začela glasbeno popuščati, pri šestdesetih letih pa tudi turneje niso bile več tako zabavne. Žensk in zabav ni bilo več, hotelske sobe so začele postajati kot zapor in vsi so ves čas tarnali. Zaradi tega se mu je zdelo najbolje, da bi naredili poslovilno turnejo in nikakor ne novega albuma, s čimer pa se ni nihče drug strinjal. Poleg navedenega so bili razlogi, zaradi katerih je K.K. želel zapustiti skupino že leta 1991, še vedno prisotni, med temi pa je bil glavni razlog za njegov odhod vedno bolj zaostren odnos, ki ga je že od vsega začetka imel z Glennom Tiptonom. Tudi Jayne Andrews (management) pri tem ni pomagala, zato je bila edina možnost, da zapusti Judas Priest, kar je leta 2011 tudi storil in česar ne obžaluje.

V knjigi K.K. deli tudi podrobnosti iz zasebnega življenja, kot so na primer razmerje s Carol, s katero sta skupaj živela od njegovega 18. leta dalje in ki ga je zavrnila, ko jo je leta 1985 zaprosil za roko; ženska družba na turnejah in med snemanjem albumov; smrt punce Kyme in prijatelja Nicka; ljubezen do avtomobilov in golfa ter njegovo zatočišče Astbury Hall. Kot pravi, je imel po odhodu iz Judas Priest največ težav z razmerji z ženskami. Kakršna koli obveza ga je zaradi njegovega otroštva vedno ustrahovala, nikoli si ni želel zakona in otrok, ki bi nato gledali prepiranje staršev, zaradi njegove vzgoje pa se izogiba kakršnim koli sporom in konfrontacijam, kar mu je v življenju prineslo nešteto težav.

Če zaključim, ima knjiga v angleščini 277 strani in je zelo hitro berljiva. Celotna zgodba je lepo povezana, podkrepljena s slikovnim materialom in bralca lahkotno vodi od avtorjevih otroških let do dne pisanja avtobiografije. Glede na to, kako dolgo skupina Judas Priest že deluje, pa knjiga nudi tudi lep prikaz ustvarjanja glasbe in življenja na turnejah skozi čas, truda glasbenikov ter pomembnosti dobrega managementa in pozitivnih odnosov v skupini.

Znana imena/skupine, omenjena v knjigi: Jimi Hendrix, Led Zeppelin, REO Speedwagon, Foreigner, UFO, AC/DC, Blue Öyster Cult, Status Quo, Def Leppard, Iron Maiden, Accept, Ted Nugent, Raven, Van Halen, Alice Cooper, Motörhead, Operation Rock & Roll, Pantera, Annihilator, Sharon in Ozzy Osbourne, Ronnie James Dio, Kerry King.