Druga polovica avgusta je med metalcore poslušalce prinesla težko pričakovani novi album ameriških velikanov Killswitch Engage. Album s(m)o vsi težko pričakovali predvsem zaradi famoznega dueta Leach vs. Jones. Spomnimo se, da je bil Howard Jones vokalist zasedbe vse od odhoda Leacha leta 2002 in do njegove ponovne vrnitve leta 2012.

Atonement skupno prinese 11 odličnih komadov oz. zgolj 40 minut predvajalnega časa. Vsekakor pa je pri takšni skupini odločitev, da se komadi nekako oklepajo treh minut, več kot primerna. Če se za sekundo ustavimo še pri nastajanju albuma – snemanje in celotna produkcija je zasedbi vzela dve leti, saj je vmesna operacija polipa na grlu, ki je prizadel ravno vokalista, celoten postopek ustavila za dobre tri mesece. Ko poslušam album, sem res hvaležna, da se je vse izšlo tako, kot se je. Mislim, da ne bo nič narobe, če rečem da KsE niso razočarali. Za produkcijo je seveda v večji meri poskrbel Adam Dutkiewitz, miks in mastering pa so prepustili Andyju Sneapu. V veliki meri je odlično ravno to, kar mnogim ni všeč. Zasedba je ostala zvesta svojemu zvoku, v komadih ni breakdownov, ampak se lepo zaključijo in nas pripeljejo na začetek. Tako band vsekakor pritegne svoje stare poslušalce, zaradi odlične melodičnosti in privlačnih refrenov pa bodo zadovoljni tudi novejši. Drznim si reči in se strinjati z mnogimi kritiki – Atonement je po vsej verjetnosti eden izmed najboljših albumov KsE, če ne celo najboljši! Je pa vsekakor ob poslušanju in sprejetju albuma jasno, da je metalcore še vedno živ.

Če so As I Lay Dying s celotnim škandalom morda rahlo spustili nivo ameriške metalcore scene, jo Killswitch Engage vztrajno držijo pokonci. Je res, da imajo Američani ogromno modernih zvrsti – od deathcora, slama pa do vse bolj in bolj tehnično izzivalnih zadev, a za tisti pristen metalcore znajo poskrbeti le redki. No, Killswitch Engage vsekakor znajo. Ravno dovolj clean vokalov, ravno dovolj growla. Spevno, pa tudi ritmično. Na eni strani surove kitare, na drugi lepe melodije. Če se ustavim le pri kakšnem komadu, je prvi na listi vsekakor kar začetni – Unleashed. Klasičen KsE komad s tistimi pravimi ritmi, ki te prisilijo v premikanje glave in norenje. Glede vokala pa seveda sploh ne bom izgubljala besed. Sledi pa mu tisti, ki smo ga vsi komaj čakali. The Signal Fire. Jesse Leach vs. Howard Jones. Dva izjemna vokalista, dve osebi, ki sta v KsE prinesla ogromno. Komad predstavlja njuno prijateljstvo, inspiracijo pa naj bi dal tudi novi band Jonesa, Light the Torch. Lahko bi ga poslušala ponovitev za ponovitvijo. Energično, čustveno in odlično sestavljeno. Refren pa samo sili po kričanju.

Jones pa ni bil edini, ki je sodeloval na tem albumu. Svoj delež je dal tudi eden in edini Chuck Billy (Testament). Kot se spodobi je The Crownless King tudi za malenkost bolj thrasherski, vsaj kar se tiče klasičnih bobnov in surove kitare. Vsekakor pa album ne poka 100 % od energije, ampak ponudi tudi bolj umirjene komade, ob katerih boste raje zaprli oči in prižgali cigareto oz. se kako drugače sprostili. Tak je na primer Take Control, ki vas bo preko besedil tudi spodbudil k prevzemu kontrole nad svojim življenjem – kot napove naslov.

Vse, ki imate radi klasičen, dober, masten, a slasten metalcore, vas res vabim k poslušanju Atomenent. Plošča vas bo odrešila viška energije – upam, da čim več negativne – vsekakor pa vas bo napolnila s pozitivo. Končna ocena 10/10!