Razlika med (metal) skladbo tradicionalne (recimo nekje okoli štirih minut) in ekscesne (recimo deset minut in več) dolžine je moč ponazoriti tudi z razliko med izjavo in pripovedjo (ali kratko zgodbo in romanom, če se pomaknemo v bolj literarne vode). Medtem ko je izjava z lahkoto samostojna tvorba, ki za svoj obstanek ne rabi nujno nakazovati na nek večji kontekst (je pa seveda zaželeno, če to vsaj subtilno počne), je pripoved veliko bolj kompleksen način izražanja, saj svojo misel podaja – tako rečeno – prek primerov, v tem početju pa naletava na cel kup pravil ter na večna vprašanja strukture; prav tiste strukture, na podlagi katere se na koncu (poleg samih retoričnih in tehničnih sposobnosti umetnika, seveda) ponavadi oceni kvaliteto pripovedi.
Ameriški black metalci Krallice se z albumom Diotima (bolj kot kadarkoli poprej) podajajo v te »pripovedne« vode. Dolge in fluidne skladbe nenehno gradijo na intenzivnosti občutja, band pa se v vsej tej kitarski kompleksnosti ne izgubi ali zaplete v lastne, metaforične strune. Če primerjamo to aktualno izdajo z njihovim leta 2009 izdanim albumom Dimensional Bleedthrough, se (poleg pozitivno učinkujoče uvedbe growla v vokalno sekcijo) zazdi, da se albuma razlikujeta ravno v njunem razmerju do kompleksnosti glasbe in pripovedi. Ta kompleksnost je na nek način, seveda, kaos. Toda kaos sam je neopredeljiv, neopisljiv ter nenazadnje nedojemljiv in zaradi tega ne more delovati kot kontekst ali kot eden izmed kontekstov kakšne pripovedi. Umetnost zato lahko popisuje ali potovanje iz reda v kaos, ali obratno, iz kaosa v red. S slednjim pristopom imamo opraviti pri albumu Diotima. Strukture so samoosredotočene, stopnjevanja napetosti dobro premišljena. Diotima v tej osveščenosti deluje nepričakovano apolinično (t.j. kot nasprotje kaotičnega dionizičnega načela).
Toda, preden se album zaključi, poslušalca čaka še ena intriga. Začetna kompleksnost albuma se v četrti, naslovni skladbi nekako sesuje vase. Kar ostane, se izriše v skladbi Litany Of Regrets, v kateri se zgodi (prav tako) samoosveščeno nazadovanje v kakovosti zvoka, kompleksnosti riffov in ritmov. Skladba tako postane ena izmed redkih dejansko delujočih t.i. drone black metal kompozicij, kakršne je navdahnil sicer še kolikor toliko tradicionalni Transilvanian Hunger (Darkthrone). Po tej ekskurziji v primitivnost se Diotima tako zvočno kot tehnično vrne na začetek albuma; toda vrhunec se je že zgodil, zadnji dve skladbi pa zaradi tega nekako izgubita na svoji intenzivnosti. Na drugi strani je skladba Telluric Rings verjetno tista kompozicijska mojstrovina, kjer pride do (dramatičnega) vrha, preobrata albuma (zaključna Dust And Light pa v tem oziru deluje kot epilog). Problem je namreč le v tem, da je album tako intenziven, da bo poslušalec (ko enkrat pride do te točke) že tako utrujen (ter prestreljen z informacijami), da ta vrhunec verjetno ne bo več sposoben učinkovati tako, kot je bilo prvotno želeno. Predstavljajte si, skratka, sončni vzhod po prepiti, predrogirani in prefukani noči; kar naenkrat pa ste sami in otopeli.
Diotimi ter tako Krallice kot bandu ne morem pripisati nekega vsesplošnega priporočila. Gre za glasbeno delo, ki v 90% niti ni več black metal per se, temveč »zgolj« zelo kompleksno in intenzivno glasbeno potovanje, izziv. Če vam to odgovarja ali ne, pa morate, kot vedno, presoditi sami.