Band mora imeti samozavest, da si nadane ime Kult; še posebej, če igra black metal in prihaja iz Italije. Komu oziroma s kakšnimi obredi člani zasedbe izkazujejo čast, ne bi vedel, a v metalu se beseda kult večinoma uporablja za čaščenje odličnih, predvsem manjših, za določeno obdobje ali stil pomembnih bandov. Beseda kult je tako skorajda »sveta« in na srečo je Italijani niso »onečastili«.
Pri snemanju so uporabljali usluge Ancient leaderja Aphazela in nekaj manjših vzporednic med Ancient in Kult bi se našlo, a med zgodnjimi Ancient. Pri Winds Of War niti za sekundo nit slutiti, da imamo opravka z italijanskim bandom, bolj skandinavski kot so, bi Kult že težko bili. In to skandinavski v smislu starega, prvinskega, surovega black metala norveške šole. Deset skladb na albumu so zaokrožili v lepo, premišljeno izdelano celoto; vsak njen del pa nosi svojo prepoznavno identiteto. Z izjemo nekaterih skladb, kot na primer instrumental Enstrangement, in določenih agresivnejših napadov, se večina materiala drži v hitrejšem srednjem tempu, ki ga zaznamuje izredno intenzivno riffanje. Določen riff lahko držijo tudi skozi daljše obdobje, vseeno pa so ti dovolj raznoliki in kar je še pomembneje, zelo učinkoviti in pripeljejo do impresivnih melodij, ustvarjajo značilno hladno atmosfero, polno jeze, bolečine, kar podkrepijo še s hripavim, kričečim vokalom. Glavna razlika do stare black metal šole predstavlja bolj čist in jasen zvok, ki pa albumu vseeno ne vzame surovosti in ostrine. Kultno!

Matjaž