Najprej ena izstopajoča stvar: ni mi povsem jasno, zakaj veliko starejših thrash metal bandov zadnje čase na svoje naslovnice lepi nagrobnike (Megadeth - Still, Alive... And Well? , Lääz rockit - Left For Dead, Flotsam And Jetsam - Dreams Of Death) ali krste (Metallica - Death Magnetic), oziroma karkoli je povezano s smrtjo. Mogoče nakazujejo bližanje koncu, vsekakor pa nakazujejo na kliše. Ko si vse te novejše stvaritve vsaj ne bi bile tako na las podobne tudi po vsebini. Zgleda, da je bil album Tempo Of The Damned od Exodus najmanj tako prelomen za nadaljnje ustvarjanje, kot je bil njihov prvi album daljnega leta 1983 (z zakasnitvijo datuma izdaje).
Lääz Rockit je band, ki ima precej opraviti z omenjenimi skupinami. Band ima izjemen razvojni status, saj je skoraj od albuma do albuma (obli)koval in klesal svoj stil. Novi album vsebuje le en svetlobno hiter "thrasher", Brainwash, ki stoji na pr(a)vem mestu. Ob morebitnem odločanju o nakupu ob poslušanju, je priporočljivo zavrteti drugi komad in ostale naprej (učinkovito stalno prakticiranje), ker prvi je nedvomno in preverjeno udaren. Ne igrajte na prvo žogo, saj se šele na sledečem materialu pokaže pravi obraz novega Lääz Rockit albuma. Na Erased nas recimo obdarijo z zvarkom Pantere in Testament. Na Liar je precej podobno s tistimi tipičnimi "štopajočimi kitarskimi riffi", ki so razporejeni čez celoten komad. Komadi potekajo s pretežno srednjim tempom, izpostaviti gre mogoče še dva, stopnjujoča Ghost In The Mirror in Desolate Oasis, ki povrneta tisto privlačnost, ki jo je ponudil prvi komad. Omejena digipack izdaja vsebuje še dva dodatna komada, Leatherface in Prelude, odigrana v živo.
Albumu Left For Dead primanjkuje "detajlov za daljše pomnjenje", sicer njihovi komadi niso nikoli bili megalomanski instant hiti, so pa v preteklosti zapisali nekaj svojih "prijemov" v zgodovino metala. Precej trendovsko za starejše legendarne bande je postalo sestavljati kolaž preteklih idej/stilov. Kar se tiče preteklosti, Rockit pokukajo najdlje do Annihilation Principle, poškilijo na Nothing'$ $acred, in se spogledujejo in pomežiknejo koraku in zvoku sodobnega časa.
Diktatorski vokal Michaela Coonsa krasi tudi ta album, soliranja (Bay Area doktorat!) je na pretek (preverite zadnji, skoraj minuto dolg solo v Turmoil), bobnar pa rad pokaže kakšen "Pantera ritem". Kar se tiče zvoka na Left For Dead je precej podoben prav Tempo Of The Damned, prav tako mnoge ideje/domislice, le da celota nima tistega "kaveljca", kot ga je imel slednji album. Album Left For Dead je: nikakor ne nujna vrnitev starih mačkov, ki ponovno dokumentirajo, da imajo svoje instrumente ovite okrog malega prsta. Moteč je občutek za pisanje komadov, preveč navdiha od bandov, ki so jim bili bandi kot Lääz Rockit vzorniki. Vzajemno inspiriranje pa je danes kar stalna praksa. Vse pa le ni tako ČRNO, kot nakazujejo vse te slike z naslovnic, saj je tudi na Left For Dead možno izluščiti kar nekaj SVETLIH točk. Gre za neobremenjujoč metal izdelek. Poizkusiti nov Lääz Rockit napoj sicer ni greh, rezultat pa (predvsem za tiste, ki težko stopajo v korak s časom) mogoče ne bo tako navdušujoč, kot bi lahko bil.

Darijan