Tekom preteklega (ali sedanjega) desetletja so norveški Leprous uspešno utrdili svoj status vidnejših predstavnikov modernega skandinavskega prog metala, predvsem s svojim edinstvenim pristopom k ustvarjanju, brez zanašanja na preverjene vzorce njihovih predhodnikov. Za njih značilni poudarek na ritmičnih hookih, kristalna višina frontmana Einarja Solberga in eksperimentiranje z elektronskimi zvoki so vrhunec dosegli na albumu Malina (2017), ob katerem je rednemu poslušalcu hitro postalo jasno, da se je band znašel na precepu. Nadaljevati pot v mirnejših, eksperimentalnih vodah ali se vrniti v hitrejše, težje ritme. Marsikdo je upal na slednje, sploh ob bandovi ustvarjalni (in družinski) povezavi z Ihsahnom (Emperor) in njegovim istoimenskim projektom. Vendar je Solberg že ob najavi, da se zasedba vrača v studio, dal vedeti, da lahko poslušalci pričakujejo povsem drugačen in mehkejši izdelek, kot so jih bili vajeni do zdaj.

Prvi single Below, ki tudi otvori album, potrjuje napovedi banda ter poslušalca pripravi na to, kar ga čaka. Solbergovo osebnoizpovedno besedilo o notranjih bojih in stiskah, ob spremljavi počasnejšega aranžmaja, polnega elektronike in godal, z minimalnimi kitarami nakaže produkcijo in tematsko smer, ki jo je band izbral s tem album. Solberg je tako tudi prvič avtor večine besedil in glasbe, le nekaj pa jih je izpod rok kitarista Tora Suhrkeja, ki je bil večinski avtor na prejšnjih izdajah. So pa ostali člani veliko prispevali k aranžmajem, kar je razvidno iz druge skladbe, Suhrkejeve I Lose Hope, na kateri izstopa groove ritem sekcije v sestavi Baard Kolstad na bobnih in Simen Børven na basu, ki sta navdih očitno našla v modernem hiphopu. Podobno tudi pri skladbi By My Throne iščejo navdih v discu z nekaj izjemnimi bobnarskimi potezami Kolstada. S skladbo Alleviate se prva polovica albuma konča podobno kot se začne, saj je samoizpovedna močna balada z izjemno vokalno izvedbo in zadnjim refrenom, ki premakne tudi nepremakljive.

At the Bottom, ki otvori drugo polovico albuma, sprva deluje kot še ena balada, a kmalu pokaže, da pred koncem albuma sledi še nekaj težjih in progresivnejših ritmov. V podobnem stilu se nadaljuje skladba Distant Bells – miren začetek, odprt konec. Predzadnja in najkrajša na albumu Foreigner je hitra in spevna skladba, ki po strukturi najbolj spominja na skladbe s prejšnjih albumov. Zaključna, skoraj 12-minutna stvaritev The Sky is Red poveže melanholičen in temačen zvok albuma v epski zaključek, ki prikliče kurjo polt in marsikateremu nevajenemu ušesu (preverjeno) povzroča nelagodje.

Pitfalls mogoče ni tako metalsko obarvan kot predhodniki. A manjkajočo »trdoto« nadomesti z veliko mero skandinavske depresije in melanholije, ki je po meri vsakemu metalcu/-ki, ki ga/je ne moti visok, falzeta poln moški vokal. Izvedba na albumu je po pričakovanjih na najvišjem nivoju, tako vokalna kot inštrumentalna. Treba je izpostaviti predvsem Kolstadovo inovativno bobnanje, ki je na vsakem albumu bolj izjemno, in pa njegovo sposobnost, da se umakne v enostavnost, ko to zahteva aranžma. Za razliko od predhodnikov Pitfalls ni album s skladbami, ki bi šle hitro v uho, in potrebuje nekaj časa, da se resnično usede. Ravno po meri prog fanov. Je pa zagotovo eden boljših izdelkov v bandovem katalogu in mejnik, ki nas pušča v pričakovanju, kaj sledi.