Luminescence je instrumentalni progresivni glasbeni projekt, ki sta ga sprva poganjala dva uma in leta 2019 skupaj ustvarila demo EP z naslovom From Darkness... Kmalu za izidom omenjenega EP-ja se je okoli recenziranega progresivnega dvojca umirilo, saj je tega zapustil Dominik, Sani Može pa je moral sam ugotoviti, kako dalje. Več kot očitno je, da se Sani ni predal, temveč je nadaljeval z delom, katerega rezultat je bil lansko leto izdan dolgometražni prvenec z naslovom L#I. Kar se mene tiče, gre pri tem za dokaj uspeli naslov v sicer poplavi izdanih albumov, ki smo jim letno priča. In tako je tudi z glasbo.

Ob branju Žigove recenzije sem lahko razbral, da se stilistično pri Luminescence kljub izgubi 50 % članov ni precej veliko spremenilo, čeprav osebno v prvi vrsti v zvezi z glasbo na L#I ne bi govoril o temačnosti in melanholiji. Morda so za to krive moje glavne preference pri konzumiranju glasbe, ki se primarno vrtijo okoli black in death metala, in mi posledično določena stopnja turobnosti pomeni nevtralno izhodišče za odkrivanje albuma. Toda po drugi strani pa downtune zvok kitar v kombinaciji z naslovi, kot so Sad Story ali Go Away, tudi ne more govoriti o soncu, čebelah in ljubezni. Osnovni deathmetalsko obarvan ritem pripoveduje o resnih zgodbah, ki jih piše življenje, na kar nas pripravi počasen in do določene mere umirjen uvod Just a Piece, katerega udarni deli se prenesejo dalje v polnopravni komad Whole Thing. Ta pa ni popoln samo zaradi svoje minutaže in dejstva, da ne temelji samo na enem riffu, temveč predvsem zaradi visokotonažne, melodične kitarske prijateljice, ki skozi celoten album tvori ali proizvaja antipod že omenjenim težkim in resnim ritmom.

Najmočnejši kontrast obeh svetov se v mojih ušesih razvije oziroma podaja s komadom Open Up, ki se začne z melodijo, ki me osebno vedno znova močno spominja na slavni uvod v še slavnejši komad Sweet Child O' Mine enih in edinih Guns N' Roses. Pesem Open Up dejansko v celoti temelji na tej igri lepega in grdega ali svetlega in temnega, medtem ko pride pri ostalih komadih dotični kontrast nekje bolj, spet drugje malo manj do izraza. A vsekakor se v vsakem komadu tisto klasično metalsko žaganje preseka vsaj za kratek čas s čistejšo melodijo, zaradi česar se po n-tih poslušanjih še zmeraj ne morem odločiti, kakšen vokal – globok growl ali clean petje – bi ustrezal albumu, če Luminescence ne bi bil instrumentalni projekt.

A moje zadnje povedi ne smete razumeti narobe. Ploščku L#I niti malo ne manjkajo vokali, ta je v svoji podobi povsem popoln, posledično tudi vseh sedem komadov s skupno minutažo slabe pol ure mine kot v šusu.