Reedemer bi lahko bil soundtrack za film, spremljava ob vožnji navideznega dirkalnika ali nekaj, kar se je znašlo na playlisti čisto običajne radijske postaje. Še boljše: Reedemer lahko zadovolji potrebe in izpolni pričakovanja nečesa novega željnega poslušalca metala, kateremu ni dovolj mešanje slogov po principu »za vsako ceno« ali neusmiljeno progresivno izživljanje.
Najprej boste opazili melodije, za katere si nikoli ne bi mislili, da se bodo znašle v metalu. So tako ambientalo popolne in samozadostne, da bi lahko same tvorile inštrumentale. Ustrezajo jim powermetalsko naravnani bobnarski ritmi, čisti, neobičajni, nekoliko »čez nos«, malenkost melanholičen vokal pa jih zgolj nadgradi. Sintetični vložki delujejo kot iz stare računalniške igre, s čimer so svoje čase Machinae Supremacy že imeli opravka, a odlično dopolnijo celoto, ki nam jo na svojem drugem albumu predstavlja omenjeni band. Progresivni power/heavy metal. Tako nekako, a zmešan z modernim metalom, alter rockom in še marsičim. Z ene strani avangarden, z druge pa tako catchy, da komade zapopadete ob prvem poslušanju. Kljub temu pa nikakor ne cenen, saj Redeemer preverjeno omogoča mnogokratno konzumiranje. Redeemer je tekoč, svež in kvaliteten, pozitiven, na trenutke celo lahkoten ter hkrati dovršen in tehnično izpopolnjen album. Čisto mogoče, da vam bo všeč, zagotovo pa Machinae Supremacy ne boste zamenjali z nobenim drugim bandom.

Matija