»The truest of them all« so četrtič napeli hudičeve sile v čaščenju ene in edine »prave« metal veje, heavy metala. Ne glede na sarkazem, ki bi se ga našlo v uvodnem stavku in na sarkazem, s katerimi določeni gledajo na Majesty, si ti zaslužijo neko spoštovanje za svoje delovanje in pokončno držo pri ohranjanju »true metal« duha; nenazadnje je njihov frontman Tarek tudi oče kultnega Keep It True festivala.
Majesty veljajo za nemški odgovor na Manowar in njihov duh je na Hellforces še vedno krepko prisoten. Kljub temu da tu in tam poizkušajo iti ven iz njihovega koncepta, pravega koraka v to smer ne naredijo in verjetno niti ne želijo. Kar se tiče originalnosti in inovativnosti bi Majesty s Hellforces kandidirali za metalsko limono (če bi jih podeljevali), a širšega kroga fanov, ki so si ga pridobili, to niti najmanj ne bo motilo. Album je sestavljen iz samih (večinoma v srednjem tempu odigranih) himen, ki temeljijo na klasičnih heavy metalskih riffih a la Manowar in Accept ter z ultra spevnimi refreni, ki so včasih že težko bolj kičasti kot so in v skladbah March For Victory ter Freedom Heart zelo spominjajo na rojake Freedom Call (pri baladni Freedom Heart tudi zaradi podobne simfonične podlage). Refren pri Like A Raptor in Fight Forever je čisto v stilu zadnjih albumov U.D.O., Udo Dirkschneider pa gostuje tudi pri zaključni sladbi albuma Metal Law 2006.
Čeprav se zdi, da so njihovi prejšnji albumi večinoma izpadli bolje kot Hellforces, bodo apetiti fanov klišejskih heavy metalskih prijemov in kiča potešeni.

Matjaž