Čeprav obstajajo Malorshiga že od leta 2017, sem se komaj letos spotaknil ob njih, ko sem prebral novico o izdaji njihovega prvenca. Gre za petčlansko zasedbo, ki domuje v slovenski Istri, od koder prihaja kar nekaj dobrih in unikatnih black metal bandov. Enako velja tudi za Malorshigo in njihov prvi celovečerec z naslovom Kvlt ov Vitis et Olea.

Malorshiga so s Kvlt ov Vitis et Olea svojemu poslušalstvu ponudili plošček, ki je predan hitremu in melodičnemu black metalu s konkretno dozo death metala, ki po eni strani spominja na stanovske kolege iz Slovenije, kot so recimo Grob ali Valuk po drugi strani pa nas nemalokateri riff vrže na povsem drug konec Evrope, kjer domujejo mraz, sneg in dolge zime. V mislih imam seveda Skandinavijo, predvsem Norveško, in bande, kot so Gorgoroth ali Archgoat. A seveda to ni vse, kar ponuja recenzirani album. Če bi bil ta samo ena velika referenca na druga, večja ali manjša imena black metal scene, zagotovo ne bi naredil pozitivnega vtisa, kakršnega je.

Peterica iz Istre je uspela v svoj black metal vplesti še nekaj zanj ne ravno tipičnih elementov, zaradi katerih Kvlt ov Vitis et Olea stoji in obstane kot prepričljiv samostojni studijski izdelek. Kot prvo moram omeniti vokal. Oziroma vokale. V slogu ustvarjanja sodobnih albumov nimamo opravka samo z enim enoličnim vokalom, temveč priskočijo zlobnemu harsh vokalu na pomoč še bolj globoko kričanje, skupinski kriki, globoko dihanje, cviljenje, citiranje, turoben ženski vokal (Jerneja Umer Kljun) in (seveda) petje, ki spominja na (krščanskega, ortodoksnega) župnika med ritualnim izvajanjem maše. Načeloma nič novega, a izvedeno zelo suvereno. Toda kljub vsej pestrosti mi je še najbolj všeč osnovni harsh vokal, katerega barva zaradi uporabe efekta zveni še dodatno zlovešče, surovo in primitivno, kar pa zagotovo ne slišimo pri vseh black metal bandih.

Kot se spodobi, vokalni del ustrezno spremlja kitarske in bobnarske ritme in melodije. Ti so skozi cel album zelo razgibani in raznoliki, kot da nas Malorshiga peljejo po Soči od njenega izvira do izliva. V praksi to pomeni na enih mestih spokojno in počasno in hkrati na drugih mestih hitro in divje potovanje, na katerem nas zasedba še najbolj preseneti z uporabo istrskih dud (Dario Marušić). Te nas pozdravijo kot uvod na samem začetku albuma, kot zaključek ob koncu zadnjega komada in še dodatno vmes začinijo nekaj pasaž, tako da ne nastopijo samo v pristranski vlogi. A vseeno bi si teh želel slišati več, sploh med najbolj vihravimi deli, ko zasedba iz drobovja bruha največ zlobe in mizantropije.

Vem, da je do takrat še daleč, a že zdaj se veselim srečanja v živo z Malorshigo, ki je napovedana aprila naslednje leto v okviru Kadilnice Of Death.