Nedavno je irski četverec obelodanil svoj prvi EP, od katerega sem si glede na njihove prve tri pesmi z dema MMXIII precej obetala. Njihov bolj atmosferični black/death metal z zadosti vpadljivimi riffi se mi je namreč kaj hitro ugnezdil v uho.
Below the Hengiform tega v sebi nima. Drugačna produkcija ni vedno slabost, a v tem primeru je moteča, saj je v primerjavi z demom plehka. Malthusian s »cele« pol minute krajšim studijskim izdelkom tokrat ne prepričajo, saj mu manjka prepoznavnosti, koherence. Zaradi produkcije zbledijo za odtenek bolj razgibane vokalne linije, bolj razglašeno zveneče kitare izzvenijo zadušeno, tako da oba elementa s sicer zanimivim potencialom preprosto ne prideta do izraza. Pri prvi pesmi se Malthusian držijo varnega srednjega tempa, medtem, ko je drugi komad nepovezano hitrejši. Pogrešam nekakšno rdečo nit, kot jo na demu ustvarjajo na primer z udarnim prehodom iz zvočnega kaosa pesmi The Mother's Blade na naslednji Hallucinogen. Namesto tega na EP-ju najdemo tri samostojne, povsem korektne pesmi, a je že po prvem poslušanju jasno, da so Irci tokrat posegli po bolj ali manj preverjenih riffih in ritmih. Edina izjema je bolj orientalsko zastavljeni, čeprav okorno umeščeni riff v Forms Become Vapor, zadnji in najkrajši od treh novih pesmi.
Ne le zaradi visokih pričakovanj, tudi po nekajmesečnem premoru se v aktualno izdajo preprosto ne morem vživeti. EP je poslušljiv, a se z demom ne more kosati. Se pa Irci dosledno držijo tematike o distopični prihodnosti človeške vrste in upam, da bodo v prihodnje tudi v glasbenem smislu našli svoj glas.