Prekleto dolgo ime albuma, za katerim dejansko stoji samo še eno ime. Po tem, ko sta John Porter in Adam Nergal Darski združila moči za skupen country/blues rock projekt Me And That Man, se je Porter po prvem albumu poslovil od skupnega sodelovanja, ostal pa je samo še Darski. Edina – sicer neprava – neznanka v tej enačbi ostaja vprašanje, kdo je bil ta in kdo oni. Medtem ko sta si ta dva možakarja torej za prvi album razdelila delo pri pisanju pesmi, je ta naloga na aktualnem celovečercu v glavnem bila v pristojnosti Darskega, ki pa je skladno z imenom recenziranega projekta pri izvedbi prosil za pomoč. Njegovi prošnji se ni odzvala samo ena oseba, na pomoč je priskočilo kar pol vojske glasbenikov, ki so Darskemu pomagali pri besedilih, glavnih, zborovskih in back vokalih, z banjom, čelom, kitaro, klavirjem, saksofonom, trompeto, violino ter ustno harmoniko in jih tukaj navajam po abecednem vrstnem redu: Sasha Boole, Rob Caggiano, Piotr Gibner, Patrycja Gola, Matt Heafy, Brent Hinds, Sivert Høyem, Ihsahn, Weronika Kulpa, Łukasz Kumański, Niklas Kvarforth, Dawid Lipka, Mathew McNerney, Jørgen Munkeby, Jérôme Reuter, Johanna Sadonis in Corey Taylor.

In prav tako v skladu z naslovom imamo pred seboj 11 pesmi, ki so zaradi zvezdniške zasedbe drugačne, a kljub vsemu ne tako zelo, kot bi si človek mislil in upal. Velika imena pač niso sama po sebi garant za nič drugega kot dobro promocijo, čeprav je meni osebno tale album prinesel kar veliko glasbenih užitkov. Deloma predvidljive ali poznane melodije, ki se po eni strani naslanjajo na vedrega Johnnyja Casha in na drugi strani bolj mračnega Kinga Duda gredo ena za drugo povsem gladko v uho, zaradi česar je zabavni učinek tega albuma tako zelo visok. Če želi poslušalec iskati dlako v jajcu, jo bo zagotovo našel, saj bi album s tolikšnim številom zvezd iz sveta (metal) glasbe zagotovo lahko postregel s pesmimi, ki bi lahko zajele več posebnosti vsakega posameznega glasbenika in bi te tako bolj »ven štrlele«, a očitno se je Darski odločil za drugačen, povprečnejši pristop, s katerim je ostal v okvirih, ki jih je začrtal s prvencem. Zato dejansko ven štrli samo zaključek zaključne pesmi Confession z Niklasom, kjer je zadnjih 45 sekund v slogu čistega black metala iz hiše Shining.

A naj poudarim še enkrat. New Man, New Songs, Same Shit, Vol.1 ni metal album, temveč je country/blues rock izdelek, zaradi česar bodo vaše boke zazibale rock (Run With The Devil) in country/swing melodije (Deep Down South, Męstwo), z baladnimi ritmi boste postali romantični (You Will Be Mine), bluesovska temačnost (By The River, Surrender) vas bo spomnila na Darskijeve metal korenine, hripavi pa boste postali ob ponavljanju refrena komada Burning Churches: »I'm called by the light of burning churches. I'm saved by the light of burning churches.« Ob tem refrenu vsakič pred duhovnim očesom vidim, kako skače Varg s hudomušnim nasmeškom in kanto bencina okoli norveških cerkev, medtem ko Darski & co. s clean vokalom zapetemu blasfemičnemu besedilu pesmi Man Of The Cross ob spremljavi akustične kitare skorajda ne bi mogli podeliti močnejše izraznosti.

Sicer je leto še mlado, a tale plošček je v mojih ušesih odličen kandidat za album leta.