Po dveh albumih so se Messiah’s Kiss odločili za udarec na polno in z Dragonheart posneli pravo heavy/power metal granato, s katero se lahko postavijo ob bok vsem večjim bandom, ki so v zadnjem času izdali album v tej zvrsti.
Messiah's Kiss ne do sedaj, ne na Dragonheart ne prinašajo ničesar novega, kar še ne bi bilo slišano, v večini skladb lahko potegneš vzporednice s tem ali onim bandom. A to kar počnejo, počnejo zelo dobro in s stilom. Album bi se lahko razdelilo na dva dela in sicer bi prvega predstavljale hitre, udarne, heavy himne, drugega pa mirnejše, hardrockovsko bazirane skladbe. V večino skladb prvega pola so vnesli več svežine, ki jo je bilo opaziti do sedaj, predvsem to velja za domiselne, brezkompromisne heavy solaže, ki spominjajo na najboljše čase Primal Fear, Judas Priest. Po okusu headbangerjev je tudi navit ritem, podkrepljen s strani ostro žagajočih riffov in double-bassa tipa Grave Digger. Čokolado vrh smetane pa predstavlja še vokal Mikea Tirrelija (sedaj tudi Riot), ki se giblje nekje med Timom Owensom, Ronnie James Diom in Davidom Coverdaleom. Šarm slednjega Mike dobro uporabi pri melodičnih, hardrockovskih pasažah. Za ostalim materialom zaostajajo dve, tri skladbe na koncu, ostalo pa je precej na nivoju, priporočljivo za fane zgoraj omenjenih bandov, nemškega tevtonskega heavy metala in Beyond Fear.
V tekstih, naslovu, naslovnici in tudi glasbi sami so Messiah's Kiss povzeli močno dozo »true« metal klišejev, a najpomembneje je, da po glasbeni plati to niso naredili na preveč vsiljiv način.

Matjaž