Na današnji dan
2007
Umre Kevin DuBrow, vokalist skupine Quiet Riot
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

22. 12. 2016
Metallica - Hardwired... to Self-Destruct
Blackened Recordings, 2016

Metallica so po številnih singlih in videospotih končno izdali tudi svoj enajsti studijski album. Album, ki ga je tako rekoč pričakovala celotna metalska populacija, pa ni izdelek, ki bi se dotikal samo te. Metallica namreč že dolgo niso več samo band, ki bi zanimal izključno (thrash) metalce, temveč se s tem bandom radi kratkočasijo tudi številni naključni ljubitelji oziroma konzumenti glasbe. Skorajda ga ni glasbenega entuziasta, ki ne bi poznal pesmi, kot so Enter Sandman, The Unforgiven ali Nothing Else Matters – da naštejem samo tiste tri najbolj poznane.
Metallica torej ne odgovarjajo samo metal poslušalstvu, temveč bolj ali manj vsakomur, ki ima doma radio in nima svojih ušes doživljenjsko priklenjenih na narodno-zabavno, dalmatinsko ali kakšno drugo ekstremno nerokersko glasbo. Toda nevidna odgovornost, ki jo nosijo Metallica na svojih ramenih, po mojem še nikoli ni imela prevelikega vpliva na to, kako naj bi zveneli ali delovali njihovi komadi. S tem želim povedati, da se ne strinjam s kritiki, ki pridigajo, da so se Metallica na kakršen koli način prodali. Vsaj ne z najnovejšim albumom Hardwired... to Self-Destruct. V to sem po eni strani prepričan zaradi tega, ker je band izdal album pri lastni založbi, po drugi strani pa zato, ker je celoten album z vidika minutaže kar konkreten zalogaj, ki ga ni moč tako zelo enostavno obdelati na hitro. Razen komadov Hardwired in Moth into Flame, ki sta bila oba predhodno izdana kot singla, so komadi enostavno predolgi in daleč od tega, da bi bili na prvo žogo, s čimer bi band lahko računal na visoke prodajne številke.
Potrebnega je torej dosti časa in potrpljenja, da se zbistri slika komada, kakršen je recimo Halo on Fire. Z več kot osmimi minutami je najdaljši komad na plošči, monotoni, ali bolje rečeno enotonski kitarski riffi, pa sprva predstavljajo skorajda nepremagljivo oviro, zaradi katere bi človek najraje zabrisal album (beri: zbrisal mp3-je) v koš. A maidenovske kitarske melodije, ki jih prvič dobro slišimo že med drugim komadom Atlas, Rise!, počasi, a vztrajno prodirajo skozi vse možne pore in se zagrizejo globoko v podzavest poslušalca, od koder prav tako vztrajno žgečkajo središče v možganih, ki je odgovorno za zabavo. Protiutež rokerskim melodijam so vsesplošno prisotni thrasherski ritmi, ki pa seveda zdaleč ne zvenijo več tako zelo udarno kot včasih, temveč jih brez težav lahko stlačimo v poznani predalček »Tipično Metallica«.
Povprečna dolžina komada konkretno nad šest minut nam torej pove, da je že omenjeni single Hardwired vsekakor izjema na tem albumu, pardon dvojnem albumu, pa čeprav nosi njegovo ime. Na tem mestu se torej porajata dve vprašanji: 1) Zakaj je band poimenoval komad po albumu in ta zanj ni reprezentativen? in nekoliko bolj posredno vprašanje 2) Zakaj je bilo treba izdati dvojni album? Na prvo vprašanje se ne bom trudil iskati odgovora, saj tudi sploh ni pomemben. Se bom zadovoljil z možnostjo, da je bil komad izkoriščen v promocijske namene. Za drugo vprašanje pa vidim dva razloga. Metallica pač enostavno niso želeli spet narediti enega dolgega albuma, zato so ponudili dva kratka, kar je super za poslušanje v avtu na kratki poti do službe. Drugi razlog pa lahko iščemo na vsebinski ravni, saj kljub močni rdeči niti celotnega albuma obe polovici delujeta dobro tudi kot samostojni enoti. Za prvo polovico bi rekel, da je bolj neposredna in hitrejša, medtem ko je druga polovica bolj podobna temu, kar so Metallica ustvarjali v obdobju albumov Load in ReLoad. Na eni strani torej bolj klasičen metalski set, na drugi pa večji poudarek na rokerskih (doomish?) melodijah. S tega vidika izpade tretja plošča potem kot povsem nepotrebna, saj bi lahko band tiste štiri studijske komade (Lords of Summer in priredb When a Blind Man Cries ter Remember Tomorrow ne bi želel pogrešati, medtem ko se mi priredba Ronnie Rising Medley nekoliko vleče) brez težav uvrstil/razdelil na oba ploščka, na tretjem pa bi ostali samo še live komadi – spet recimo za poslušanje v avtu.
Pod črto sem torej več kot vesel in zadovoljen, da so Metallica izdali Hardwired... to Self- Destruct. Četudi bo pri meni trend množičnega poslušanja tega albuma sčasoma morda upadel, so Hetfield, Ulrich, Hammett in Trujillo z njim uspeli dvigniti dovolj zanimanja, da sem se z njim zamotil za dobršen mesec dni in še več. Mislim, da glede tega nikakor nisem edini s podobno izkušnjo, kar pa je hkrati okoliščina, s katero se ne more pohvaliti prav veliko bandov.

SORODNE VSEBINE:
29. 8. 2016Metallica - Hardwired (single) / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
15. 11. 2019
Slipknot - We Are Not Your Kind
Recenzija
8. 11. 2019
Mayhem - Daemon
Recenzija
7. 11. 2019
Insomnium - Heart Like a Grave
Recenzija
6. 11. 2019
Mgła - Age of Excuse
Recenzija
29. 10. 2019
Musmahhu - Reign of the Odious
Recenzija
18. 10. 2019
Rammstein - Rammstein
Recenzija
14. 10. 2019
Sacred Reich - Awakening
Recenzija
11. 10. 2019
Batushka - Hospodi
KONCERTI & FESTIVALI
20. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor, Mette Rasmussen
Kino Šiška, Ljubljana
20. 11. 2019
Insomnium, The Black Dahlia Murder, Stam1na
Arena, Dunaj, Avstrija
21. 11. 2019
Dome Of Rock Festival 2019
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
21. 11. 2019
KoD: Decage, Licence to Hate, Nature
Orto Bar, Ljubljana
21. 11. 2019
Zero, Ultima
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 11. 2019
Annihilator
Szene, Dunaj, Avstrija