Monumentom Damnati je mednarodna zasedba z bazo v vzhodni Evropi. Band se je sestavil v celoto šele leta 2018, čeprav je album In the Tomb of Forgotten King nastajal že veliko prej. Pod vplivom eksperimentiranja in vplivi terorja ter grozljivk plošček skozi 9 komadov nudi vse: od melodičnega death/dooma do popolnoma temačnega, simfoničnega death/black metala. Zasedba je ena izmed tistih, ki je obraze skrila za maskami, imena pa za psevdonimi in tako skrila ostale projekte, v katerih delujejo člani. Tako je brez posebnih vezi z določenim žanrom nastala unikatna temačna zgodba s pridihom okultizma. Vredno pa je omeniti tudi dejstvo, kako je sam band nastal, saj sta se ustanovna člana Abhoth in Thanatos spoznala med bivanjem v psihiatrični kliniki. Tam sta našla skupne točke predvsem glede glasbene umetnosti in ob prenehanju bivanja poiskala še ostale člane njunega projekta.
In kakšna je glasba v grobnici pozabljenega kralja? Takšna, ki spominja na Addamsove s simfoničnimi klaviaturami v skoraj prevelikem ospredju, in takšna, ki je za ušesa veliko bolj poslušljiva in uravnotežena, če se lahko tako izrazim. Intro The Shining sicer res spominja na temo neke temačne hiše strahu iz risanke in prav takšen je tudi njegov naslednik, My Bloody JJ. Gre za najbolj klaviaturski komad celotnega ploščka oziroma tisti, pri katerem zvok orgel resnično izstopa. Ne vem, ali me spominja na Addamsove ali na nekaj tipa Cradle of Filth. Sicer v redu komad, pa vendar jih je na albumu več, ki me veliko bolj pritegnejo. Tak je že kar naslovni. Počasen in misteriozen, pravi horror metal. Nič preveč nasičeno, temveč točno dovolj vsega. Sledi mu Infernal Sun, ki se oprime doom metala in poskrbi za umiritev. Vsekakor eden izmed ljubših na albumu, ki bi ga pa bilo zagotovo boljše poslušati nekega temačnega, zasneženega zimskega večera. Trpljenje, horror, misterioznost, klavir v ospredju, ja … prava glasba za hladne zimske dni. No, ali pa tudi za takrat, ko si take glasbe enostavno poželite. In tako ni nič čudnega, da je naslov naslednjega komada Falling Snow, ki pa ga omenjam zgolj zato, ker fantje skozi njega predstavijo še melodični del ustvarjanja. Prijetna kitarska melodija, ki je v ospredju skozi celoten komad, da nekaj pozitivnega v sicer depresivno temačni izdaji.
Ne bom rekla, da je na albumu preveč tega in onega ter da je preveč raznolik, so pa fantom eni komadi uspeli bolj kot drugi. Albuma kot takega si verjetno v celoti ne bom več zavrtela, bodo pa omenjeni komadi zagotovo ostali shranjeni na moji playlisti.