RECENZIJE

16. 4. 2019
Mystifier - Protogoni Mavri Magiki Dynasteia
Season of Mist, 2019

Spomnim se, kako sem bil lani zadnji vikend oktobra v Budimpešti in šel na metal koncert v tamkajšnji S8 Underground Club, čeprav zares nisem poznal niti enega izmed nastopajočih bandov, kot običajno pa sem se predhodno vseeno malenkost pozanimal o njih. Tako sem prebral, da menda nastopajo tudi »legende brazilskega black metala« Mystifier in se odločil, da je to zadosten razlog, da jim dam priložnost. Že takrat so me prepričali s svojim obsedeno-zmešanim, okultnim zvokom, ki je sestavljen iz raznolikih vokalnih in kitarskih stilov. Tem pa posebno noto doda še obredna glasba klaviatur.

Letos marca je trojec poskrbel za vnovično navdušenje z izidom albuma Protogoni Mavri Magiki Dynasteia. V bistvu gre za po 18-ih letih pretežne neaktivnosti prvi album polne dolžine! Tako je na njem od ustanovnih članov skupine (njihovi začetki segajo v 1989) ostal samo še kitarist in back vokalist Beelzeebubth, ki je v svoje vrste priklical še pevca, basista in klaviaturista Diega DoUrdena ter bobnarja Eduarda »Warmonger« Amorima.

Naslovni komad, ki je prvi izmed desetih, s svojo počasno zloveščo melodiko in strupenim in v tonaliteti variirajočim renčanjem ter skandiranjem »protogni mavri magiki dynasteia« lepo nakaže surovost in nagibanje k tradicionalnemu zvoku black metala. A to ne pomeni, da Mystifier ostajajo na albumu zgolj in samo pri tem. Že naslednji Weighing Heart Ceremony je veliko bolj razgiban. Uvod sestoji zgolj iz melodično-atmosferičnega basa, ki se mu postopoma priključita še kitara, boben ter grleno petje. Instrumentarij nato eksplodira v hitrejši ritem in tudi grleno petje se spremeni v izmenjujoči se višji in nižji growl, a le za nekaj trenutkov. Izpostaviti gre še del z neustavljivim bobnanjem in nervozno zevajočim kitarskim riffom, pa del z res všečnimi heavy metal riffi. Prav, stop. Verjamem, da se vse to skupaj sliši kot nemogoč kaos, vendar je presunljivo, kako se vse naravnost organsko preplete in deluje. Če ljubite spremembe ritmov in večplastnost v svojem black metalu, je to to!

Witching Lycanthropic Moon z debelimi basovskimi linijami in vojaškim bobnanjem nekoliko upočasni zadevo, mestoma se oglasijo tudi orgle. Enako velja tudi za Akhenaton (Son Mighty Sun), ki je naravnost veličasten v riffažah in groovih ter se z imenom nanaša na heretskega faraona Ehnatona, ki je postavil sonce kot vrhovno božanstvo. Mystifier namreč ne bi bili Mystifier, če se ne bi v svojih besedilih tematsko, pa tudi že v samih naslovih komadov, nanašali na poznane izme, kot so: misticizem, gnosticizem, okultizem in seveda satanizem. Slednji je izražen v z bobni izstopajočim Six Towers of Belial's Path in komadom Demoler Las Torres Del Cielo (En Nombre Del Diablo), kar se prevede v »poruši nebeške stolpe (v imenu Hudiča)«. V njem je še posebej posrečeno vdelan demonski smeh, ki skoraj prehaja v lajež peklenskega psa in že tako zloveščim kitaram dodaja grozo, ta pa se samo stopnjuje s Soultrap Sorcery of Vengeance, ko rjovenju sledi močan, globok growl. Ob siceršnjem brezkompromisnem nabijanju ima ta komad ubijalski instrumentalni del, ki je dodana vrednost njegovi liričnosti. 

(Introcucione D'la Melodia Mortuoria) Thanatopraxy vas bo s svojim atmosferičnim black metal uvodom z akustično kitaro kar se da balzamiral. A le zato, da v nadaljevanju hard rock melodika preraste v death, se premeša s heavy metalom in se v valovih spet vrača nazaj, da pretresa in prevrača vaše truplo.

Zadnja dva komada pa končata album z družbeno angažirano noto in razmahnjeno kaotično ritmiko. Al Nakba (666 Days of War) nas s sireno, streli in eksplozijami umesti v vojno območje Gaze in je nasploh besneč z visokohitrostnim tempom in rabo blastbeatov. Chiesa Dei Bambini Molestati (slov. Cerkev zlorabljenih otrok) pa že s svojim naslovom ne skuša leporečiti. Tako so čisti vokali vseeno grobi in nič kaj manj ekspresivni kot glavninski zagrowlan in rjoveč del, sploh z vrstico: »the priests call the children to confess and be cornered alone«.

Težko si je predstavljati boljše vrnitve, kot so to storili Mystifier. Po skoraj dveh dekadah so brez dvoma ohranili svoj sloves black metal mistikov in mojstrsko ustvarili deset novih komadov, ki prikličejo duh prvinske divjaškosti in onostranskega. Na tem mestu se še enkrat spodobi pohvaliti izjemno bogato raznolikost glasbenih kompozicij te talentirane trojice. Bas in bobni ne blestijo v svoji ritmičnosti in ustvarjanju atmosfere nič manj kot kitarski soloti in hitri riffi. Razpon tonov in stilov venomer grozečega vokalnega vložka pa je zagotovo nekaj, s čimer se ne more ponašati vsaka skupina.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
16. 9. 2019
Kampfar - Ofidians Manifest
Recenzija
13. 9. 2019
Tryglav - Night of Whispering Souls
Recenzija
12. 9. 2019
Left Hand Path - Left Hand Path (EP)
Recenzija
6. 9. 2019
An Isolated Mind - I'm Losing Myself
Recenzija
19. 8. 2019
Gaahls Wyrd - GastiR - Ghosts Invited
Recenzija
13. 8. 2019
Dekadent - The Nemean Ordeal
Recenzija
2. 7. 2019
The Stone - Kruna praha (EP)
Recenzija
1. 7. 2019
Snøgg - Chhinnamasta
KONCERTI & FESTIVALI
21. 9. 2019
Nile Hate Eternal Vitriol Omophagia
Revolver Club, San Donà di Piave, Italija
21. 9. 2019
Echolot, Billy Clubs
MKNŽ, Ilirska Bistrica
21. 9. 2019
Omega Sun, Jegulja, Stonedirt, Supafesch
Roter Gugl, Leitersdorf, Avstrija
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana