Napalm Death bodo naslednje leto upihnili 30. svečko, kar je več kot dovolj, da jim mnogi pravijo Očetje grinda. V svoji karieri še niso pokazali, da bi si morebiti vzeli daljši premor od nenehnega ustvarjanja. Kljub temu, da ni niti eden od članov ni bil v prvotni postavi, so ravno Barney Greenway, Shane Embury, Mitch Harris in Danny Herrera ustvarili najbolj odmevne death/grind albume. V 21. stoletju se je pri Napalmih veliko spremenilo. Vključno s tem albumom predstavljajo zadnji trije albumi čisto novo obdobje.
Začelo se je z albumom The Code Is Red … Long Live The Code, ki je požel dokaj pozitivne kritike. Nadaljevalo s Smear Campaign, ki je bil precej podoben. Sedaj pa smo v obdobju, ko čas ne čaka na nobenega sužnja. Treba je priznati, da Greenway ni nikoli razočaral s svojimi teksti o političnih sistemih in socialnih tematikah. A to je nekako res skoraj edino vredno spoštovanja. Glasbeno delujejo Napalm Death prilično zgubljeni. S Time Waits For No Slave si skupina želi dokazati, da znajo še vedno delati grind, ki so ga preigravali že v osemdesetih. A dandanes obstaja veliko grind/death skupin, ki postrežejo z bolj domiselno varianto te smeri. Vendar Napalmi so legende, ki glasbeno postajajo ena velika nebuloza. Resda nam v uho padejo tisti milijonkrat slišani crust riffi, ki nas spomnijo na kakšne lepe punk čase iz osnovne šole, ampak žal nizajo riffe v dokaj nesmiselno povezano celoto. K temu veliko pripomore vokal Barneya, ki je nekoč obvladal fenomenalen krulež, danes pa bolj spominja na besnega buldoga, ki že tri dni laja na mačko, ki mu je ušla na drevo. Poleg laježa se na drugi strani oglaša Mitch Harris, ki s svojimi kriki poči bobniče tudi black metalskim entuziastom. Na koncu lahko le priznam, da Napalmi od odhoda Jesseja Pintada niso več tisto, kar so bili. Resda imamo kakšen konkreten komad, kot sta Diktat in On The Brink Of Extinction, ampak manjka tisti morbidni občutek, ki se sicer malce kaže pri Time Waits For No Slave in Passive Tense. Harris in Pintado (R.I.P.) sta včasih znala take zadeve naredit res prepričljivo. Še pomnite Fear, Emptiness, Despair in Diatribes!?
Dokaj čudna je tudi produkcija, ki zveni ceneno, s čimer naj bi se Napalmi vračali v stare čase, a zaradi tega inštrumenti ne pridejo do pravega izraza. Bobni zvenijo kot poceni obrabljene kante, kljub temu da Danny Herrera še vedno ubija za baterijo. Ne glede na ta album, ki daje precej mešane občutke, je treba priznati, da se Napalmi vsaj trudijo držati smernice, ki so jih začrtali že dolgo nazaj in to jih bo gnalo še nekaj časa naprej.

Primož