S svojo četrto ploščo seattlečani Nevermore znova dokazujejo, da po kvaliteti sodijo v sam vrh metalske scene. Z Dead Heart In A Dead World jim je uspelo narediti svoj najboljši album do sedaj, ki se lahko brez težav primerja z legendarnimi Sanctuary.
Tokrat so nam pokazali, kako mora v letu 2000 zveneti prava metal plošča. Tradicionalnim metal zvokom so dodali veliko modernih elementov, ki pa nikakor niso trendovski. Predvsem kitare zvenijo moderno in trdo, kot še nikoli. Že prej je bila njihova glasba na tehnično zelo visokem nivoju, sedaj pa so našli pravo kombinacijo riffov in melodije, tako da so postali še bolj poslušljivi. Besedila ostajajo temna, čeprav je v primerjavi z zadnjo ploščo ta bolj pozitivna. Pesmi pa so v glavnem delo kitarista Jeffa Loomisa. Seveda je treba omeniti tudi pevca Warrel Dana, ki spreminja svoj glas kot kameleon barvo svojega telesa, v We Disintegrate pa ˝kriči˝ tudi kot včasih pri Sanctuary. Omenjeni komad, uvodni Narcosynthesis, Inside Four Walls, The River Dragon Has Come ter Engines Of Hate so tipične Nevermore power granate, ki pa, kot sem že omenil, gredo bolj v uho kot njihovi stari komadi. Prave poslastice pa so predvsem polbalade v stilu The Sanity Assassin iz prve plošče. To so Evolution 169, The Heart Collector ter Believe In Nothing. Na plošči pa je tudi Sound Of Silence, odlična priredba dua Simon & Garfunkel, ki glasbeno z originalom nima prav nobene zveze, besedilo pa ostaja seveda isto.
Dead Heart In A Dead World je brez dvoma eden vrhuncev leta 2000, zato vam svetujem, da si ploščo čimprej priskrbite.

Matjaž