RECENZIJE

24. 12. 2010
Nightrage - Vengeance Descending
Century Media, 2010

Nekdo je nekje rekel ali zapisal, da največja umetnost prihaja iz trpljenja. In čeprav bi se o tem dalo diskutirati ure in ure … Mah, leta in leta, morda ni moč iti mimo tega, da mnogo stvari, ki jih imamo za velike, nastane iz neke oblike trpljenja.
Nightrage je ena izmed zasedb, ki je nastala kot oblika spopadanja s črno preteklostjo, zasedba, ki je postala oblika eksorcizma notranjih demonov grškega kitarista Mariosa Iliopoulosa, ki je bridko izkušnjo doživel s svojo zasedbo Exhumation. In čeprav zgodba ni v celoti pojasnjena (vsaj ne v knjižici pričujoče izdaje), je bil udarec tako močan, da je Marios zapustil v Grčijo, šel na Švedsko in ne poznavajoč jezik, brez denarja, a z željo, da se spopade s temo, žrtvoval vse. Ker ni imel denarja, se je zaposlil kot čistilec v neki restavraciji in delal toliko, da ni imel časa igrati kitare.
Na srečo na tej poti ni bil sam, z njim je bil njegov najboljši prijatelj Gus G, kitarist zasedbe Firewind, danes pa svetu znan predvsem kot Wyldov naslednik pri Ozzyju Osbournu. Skupaj sta naredila nekaj posnetkov in tako navdušila znamenitega producenta Fredrika Nordströma, da je bandu z imenom Nightrage ponudil brezplačno snemanje albuma.
Zakaj toliko podatkov za eno samo recenzijo? Zato, da bi lažje razumeli moč in iskrenost Nightrage in prvenca Sweet Vengenace, ki je originalno luč sveta ugledal že vsaj pred šestimi leti in je zdaj skupaj z naslednikom Descent Into Chaos izšel kot dvojna CD-izdaja z naslovom Vengeance Descending.
Poslušajoč oba albuma lahko zapišem, da sta najbližje tisti formuli švedskega (melodičnega) death metala, ki ga je pričela plošča Slaughter Of The Soul od kultnih At The Gates. Do takega sklepa pač ni težko priti, vedoč, da je na obeh ploščah pel Tompa Lindberg, katerega vokali takoj spomnijo na moč, ki jo je tovrstni možakar imel na albumih At The Gates in ki se je razgubila ob drugačni zvočni podobi, ki so jo ponujali Lock Up, Disfear ali The Great Deceiver, kjer se tudi pojavlja znameniti Tompin krik. Tompa je definitivno dal tisto dozo iskrenosti in brutalnosti, da so Mariosova besedila zasijala v vsej moči (poslušajte komandno prezenco v pesmi The Tremor ali pa srce parajočo lamentacijo v The Glow Of The Setting Sun).
A ni le Tompa tisti, ki prinese moč in bojevitost ter iskrenost in strast obema izdajama. Tu sta predvsem kitarista Marios Iliopoulos, ki je odgovoren za riffe, ki bi verjetno spravila nasmešek na usta raznih bratov Björler ali pa kakšnega Stromblada. In to brez da bi zveneli kot »rip-off«, čeprav se referencam in očitnim vplivom ni mogoče izogniti. Gus G. ponuja odlične solaže, ki ne zvenijo kot tekmovanje v solastični masturbaciji kakšnega Michaela Amotta. Bas kitara nikoli ni nič posebnega, občasni čisti vokali gosta Toma S. Englunda na plošči Sweet Vengeance oziroma Patrika J. Stena na plati Descent Into Chaos pa stvar le popestrijo in je ne naredijo jokajoče. Bobne je odlično ponudil Per M. Jensen iz The Haunted, ki je mojster dinamike, medtem ko je bobnar Fotis Bernardo na naslednji plošči dodal še tisti višek agresije.
Če so besedila prve plošče poezija trpljenja, jeze, sovraštva in občasnega dvoma, a hkrati notranjega miru, so besedila naslednje tematsko že bolj razširjena (tematsko se občasno Marios ukvarja tudi z drogami in ostalimi demoni sveta) na svet izven. Tako pa albuma tudi izpadeta z ramo ob rami – prvi je dinamičen, včasih napad, včasih solze, medtem ko je drugi »udri in razbi« in morda s prečiščenjem duha od demonov, jeze, trpljenja malce celo izgubi na pristnosti duha. A le malce, ne preveč! Če pomislimo, da sta plošči nastali v času razmaha melodičnega death metala in predvsem metalcora, še danes lahko slišimo, da sta prednjačili na tem področju in v bistvu še danes posekata večino mimikov.
Na dveh CD-jih poleg obeh albumov dobite še dve pesmi, ki sta izšli zgolj za japonsko tržišče in bonus pesem, na kateri kot vokalist gostuje Mikael Stanne (Dark Tranquility), v knjižici s teksti pa imate natančno prikazano zgodbo glavnih akterjev obeh plošč. Nightrage: Vengeance Descending (The Complete Century Media Years) je izdaja za vse oboževalce švedsko zvenečega (melodičnega) agresivnega metala, medtem ko je po svojem bistvu in duši dvojni album, po katerem boste vedno segli, ko boste vedeli, da svet ni vedno najboljši kraj, a boste hkrati iskali potrdilo, da v temi niste sami. Nikoli ni prepozno!

Ivan

SORODNE VSEBINE:
12. 7. 2012Naglfar - Téras / Recenzije
16. 11. 2002Dark Tranquillity - Damage Done / Recenzije
8. 8. 2012Steel Vengeance / Novice
21. 2. 2008Dark Tranquillity - Fiction / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
9. 3. 2021
ODPOVEDANO! In Flames
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
12. 3. 2021
Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
20. 3. 2021
Heidelberg Deathfest 2021
Heidelberg, Nemčija
22. 3. 2021
Opeth, The Vintage Caravan
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
23. 3. 2021
The Mission, Phantasmagoria
Klub Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
28. 3. 2021
Draconian, Nightfall
Viper Room, Dunaj, Avstrija