Pri fanih je prvi single z Once albuma, Nemo, naletel na odlične odzive, bandu pa je s pogostimi predvajanji v medijih prinesel tudi kakšne nove. Sama skladba Nemo pa še ne razkrije, kaj album v resnici ponuja.
Once je že po prvem poslušanju pravo presenečenje, ki kaže Nightwish v drugačni luči kot smo jih bili vajeni. Seveda ohranjajo svoje prepoznavne značilnosti, vendar je, gledano v celoti, Once njihov najtrši, kompozicijsko najzahtevnejši in najbolj raznovrsten album do sedaj. O kakršnem koli obračanju k mainstreamu ni ne duha ne sluha, razen Nemo niti ni pravega »hita«; zaradi progresivne narave skladb pa album ob prvem stiku še ne sede v ušesa. Sodelovanje z orkestrom in zborom se je izkazalo kot odlična poteza in je dodatno pripomoglo pri ustvarjanju pompozne »filmske« atmosfere, ki vrhunec doseže pri desetminutnem epu Ghost Love Score. Tuomas sam s klaviaturami tako mogočnega in naravnega ozračja ne bi mogel doseči. Tarja uporablja tako operni vokal kot tudi bolj navadnega, rockerskega. Aktivno se s svojim prodornim vokalom vključuje basist Marco, njuni dueli pa ponovno delujejo zelo usklajeno, včasih v pravem kontrastu. Marco dela Tarji družbo predvsem v udarnejših skladbah kot so Wish I Had An Angel (»poskočen« ritem spominja na Pain), Planet Hell ali Romanticide, kjer prevladujejo trdi kitarski riffi. Once je eden izmed tistih albumov, kjer se bodo izbire za najboljše skladbe med fani gotovo razlikovale in bodo odvisne tudi od trenutnega razpoloženja. Med najbolj zanimive pa gotovo sodi za Nightwish nenavadna, z indijanskim prizvokom obogatena Creek Mary's Blood. Zelo uspel je tudi baladni konec s Kuolema Tekee Taiteilijan in Higher Than Hope.
S perfektno simbiozo med orkestralno glasbo in metalom so Nightwish z Once naredili pomemben korak v svojem razvoju. Od Oceanborn dalje še niso zveneli tako navdahnjeno in sveže.

Matjaž