Čeprav nisem največji fan Obnounce in mi prva plošča kljub vsem plusom še nekako ne potegne, pa je Supreme Domination vseeno stvar, ki sem si jo z užitkom zarolal. Resnično korak naprej!
Posnetek zveni res dobro, razen nekaj stvari, kot je preveč »disko-zveneč« snare boben in malce premehke kitare. Ampak, takoj naj poudarim, da so vseeno kitare tiste, ki so mi dvignile obrvi in me prisilile, da se usedem in se spustim v mračno kraljevstvo, kjer vladajo Obnounce. Kitare imajo tisti pridih zgodnjih devetdesetih, ki me spomni predvsem na Gorefest, Bolt Thrower in Amorphis. Medtem, ko veliko slovenskih bandov prekipeva od black metal čebelic in kvazi harmonij, Obnounce poda tisti morbidni in mračni zvok. Kdorkoli je v skupini odgovoren za takšne melodije, je bil sigurno precej pozoren na dogajanje v zgodnjih devetdesetih. Moderni pridih se čuti v nekakšnih breakdown delih, ki pa to niso – gre predvsem za dobre pavze, ki me spominjajo na Gorefest! Ja, to bo to! U, kako tole zveni morbidno – kot megleno jutro na bojnem polju, katerega krvava tla so prejšnjo noč odsevala v z dimom prikriti luni. Občutek je res super, vse skupaj je precej poslušljivo, tudi solaže, lead deli so na mestu. Ni »preseravanja«, vse zveni tekoče in nevsiljeno. Dober primer: Hollow Cold Despair, seveda pa tudi začetek pesmi Crushing Reality zveni kot topovska salva, ki te za dobro jutro razstreli na prafaktorje.
Druga dva izstopajoča faktorja pa so klaviature in vokal. Robert kruli kot prašič, kar mu takoj štejem v plus. Drugi križec si pridobi s precej jasno kruljačino, ki pa pri tem ne izgubi na masivnosti. Nekakšni odtenki kvazi kričanja se tudi kažejo, a vseeno, na misel mi prihajajo predvsem zgodnji Amorphis. Klaviature ustvarjajo dobro atmosfero, ki jo tako učinkovito dopolnjujejo s kitarami. Dejan se izogiblje pretiranim simfoničnim vložkom in tudi njegove klaviature nimajo tistega Emperor pridiha, ki recimo ustvari nekakšen filing počasnosti, ko je vse hitro. Super je, da je dominacija v kitarah, klaviature pa so kot desna roka. Nobenih Nightwish, nobenih klaviatur, ki zvenijo kot pop iz 80-ih, nobenega klavirja, ki v death metalu izpade kot romantična scena v najbolj krvavi koljačini. Morbid and twisted! Ritem sekcija je jasna, osnovna in na mestu – ne pričakujte nobenih Flojev ali pa DiGiorgijev – Darko in Matjaž vesta, kaj je njuna naloga: voditi vojsko mrtvih v boj za vrhovno dominacijo, ne pa cirkusirati v stilu, poglej kaj znam! Saj bi vojake s tem samo zmedli.
Pri Obnounce mi je všeč, da se potrudijo tudi pri grafiki. Naslovnica je zakon in popolnoma ustreza hladnemu in mrtvemu občutku, ki preveva plošček, čeprav pa me tudi ne moti pridih nekega ali a) upanja, ki ga kaže bleščanje v zgornjem levem kotu, ali pa b) posmeha, ki ga predstavlja kontrast tega sončnega valovanja v hladnem svetu, kjer v kljubovanju bogovom vrhovno vlada Obnounce. Kjer vlada mrk, hladen, zloben, samoten. »Once again abomination strikes, bizarre mess deformed to extreme, visions from an altered state, then came the tides of chaos ...«

Ivan