Nizozemska slovi po močnih gothic/death oziroma gothic bandih z ženskim vokalom (samostojnim ali v kombinaciji z moškim). Med opaznejše predstavnike te scene sodijo tudi Orphanage, ki se po štirih letih mirovanja vračajo z albumom številka štiri. Vendar Orphanage nikoli niso bili gonilna sila scene, vedno so bili v senci drugih bandov, naj si bodi The Gathering, Within Temptation, sedaj tudi After Forever. Drugod po Evropi, predvsem v Skandinaviji pa najdemo še več tovrstnih bandov z večjim uspehom.
V tradiciji njihovega dosedanjega dela je Driven gothic metal album z death/doom elementi, ki v nekaterih skladbah bolj pridejo do izraza, medtem ko ponekod čisto izginejo. Material, ki ima v sebi več udarnosti in agresivnega riffanja se sliši bolje od umirjenih pasaž, ki so preveč neizživete. Žal pesmi na Driven ne presegajo ravni solidno, brez kakšne res privlačne pesmi pa se sedeminšestdeset minut preveč dolgo vleče. Dobre ideje, ki jih nekajkrat pokažejo, ne razvijejo do konca kot bi jih lahko in tako se le-te izgubijo v povprečju ostalega materiala. Tudi vokalni deli z brundajočim moškim, romantičnim, melodičnim ženskim ter njunimi dueli ne delujejo tako prepričljivo kot pri bandih a la Tristania in Lacuna Coil.
Kakšnega prodora se v tem trenutku Orphanage ne morejo nadejati, enostavno so ostali zadaj, ne sledijo kvalitetnemu napredku njim sorodnih bandov. »Manije«, ki v zadnjem času vlada za bandi z ženskim vokalom Orphanage z izidom tega albuma gotovo ne bodo občutili.

Matjaž