V kolikor zares sovražite klovne in vas ob misli na obisk cirkusa spreleti srh, vam pričujoči album res ne bo v pomoč. Upam si trditi, da lahko prej kot karkoli drugega samo še okrepi vaše negativne občutke. Težko boste namreč našli bolj sprevržen in blazen glasbeni izraz, kot je ta na albumu Grand Guignol Orchestra skupine Pensées Nocturnes.

Slednji je solo projekt Francoza Vaerohna, ki je tokrat svojo navidezno avantgardno black metal godbo tematsko preselil v cirkuško areno in jo sprevrgel v kraj iz nočnih mor, kjer vladata popolna norost in uničujoč kaos. Virtuozna zmešnjava melodij, ki jo po plasteh sestavljajo instrumenti kot so harmonika, trobente in violine skupaj z blast beatom bobnov in toni električne kitare, je večkrat razglašena in vzbuja zmedo in nelagodnost, morebiti celo strah. K temu vzdušju pa pripomore še blodnjavo in obupano Vaerohnovo growlanje, ki prehaja v globoko operno petje in celotni zvočni sliki dodaja groteskno pošastnost. Zanimivo in nadvse uspešno je tudi, kako so nekatere znane (cirkuške) melodije oz. toni ter elementi jazza in swinga prevzeti in predrugačeni, da zvenijo naravnost pogubno.

Malo preveč rdeče, bi lahko rekli, mezi iz uvodnega komada Un trop plein d'rouge, kot da namesto mraka na oči pada kri. Atmosfersko temačen in zlovešč s pridanimi zvoki vrtenja kolesc, rožljanja ter stopicanja komad slika podobo, da iz teme v slabo razsvetljen snop luči v cirkuško areno en za drugim stopajo klovnske prikazni, ki te bodo vsak trenutek pograbile. In zares, naslednji Deux bals dans la tête te zadene kot žonglerski krogli naravnost v glavo. Z nenadnim napevom harmonike, razglašenimi trobentami, vznesenim bobnanjem in kitarskimi riffi se ti zvrti, preko tvojega nezavestnega telesa pa klovni prevračajo kozolce.

Poil de Lune z opernim petjem stopnjuje norost in vzbuja predstavo, da je v sredino arene stopil sam cirkuški direktor, ki doživlja živčni zlom, ko se mu glas začne lomiti in prehajati v growl. Melodija postopoma preide v latinske ritme s harmoniko in klavirjem kot najava naslednje cirkuške točke, ko si lahko predstavljamo akrobate s svojimi gibkimi vitkimi telesi izvajati vratolomne točke, sploh ko se oglasita električna kitara in bobnanje.

L’Alpha Mal se odpre z norčavo in vzneseno melodijo, ki jo izvaja tuba v spremljavi s klaviaturami, a dokaže, da je med norčavostjo in norostjo tanka meja. Že naslednji hip se oglasi pevčev glas z zmešanim growlanjem in tudi samo melodijo ponese v nervozne linije. Na pol komada pa vodilni vokal postane hlipajoč in sopeč, a se vmeša tudi jezen growl, večglasno petje in visok ženski operni glas ter komad konča v povsem drugi, obupano zmedeni melodiki, kot ga je začel.

S šestim komadom album postane manj avantgarden, v ospredje stopijo instrumenti, značilni za black metal, in tudi samo obupano growljanje je bolj konsistentno. Črnina žanra postane izstopajoča v melodiki kitarskih riffov in rabi blast beata. V bistvu lahko rečemo, da se vlogi zamenjata: če je v prvi polovici black metal bil bolj podlaga sami zvočni podobi albuma, so v drugi polovici melodije klasičnih inštrumentov dodane kot dopolnilo in popestritev. 

Deveti Anis Maudit je verjetno še najbolj black metalski komad na albumu, saj vodilno melodijo narekujeta kitara in boben, operno petje in growlanje pa dodata brezup in zmedo.

Z desetim in končnim komadom Triste Sade pa se vrnemo spet na začetek albuma, ko melodiko prekucne spet bolj v cirkuški razvrat, ki ga uglasbijo tuba, orgle in trobente, a pri tem ne manjka nervoznih kitarskih linij black metala.

Grand Guignol Orchestra je album, ki black metal ugrabi v poblazneli cirkus. Komadi so akrobatski in nikoli se ne ve, koliko obratov bo naredila posamezna pesem, kam jo bo zaneslo ali pa bo morda padla ali celo zgrešila mrežo.