Primitivno … gnusno … zajebantsko bogoskrunstvo. Natančno to je najnovejša nesnaga, s katero se ameriški barbari Profanatica nadejajo ponovno sodomizirati devico Marijo ter useša poslušalcev. Ti veterani že triindvajset let predstavljajo protiutež vsemu fanatičnemu verskemu ekstremizmu v njihovi domovini z načelom, da ni ničesar svetega, temveč vse služi za predmet norčevanja. Profanatica so parodija. Parodija vere, parodija black metala, parodija sami sebe. Predvsem pa parodija smrtni resnobnosti, s katero se običajno metal skupine postavljajo. Take pa so tudi njihove zvočne stvaritve, ki predstavljajo masten pljunek v obraz vseh Muz glasbe.
Thy Kingdom Cum je degradirana glasba. Uvodni Ruptureholyhymen že takoj na začetku napade z naravnost boleče zavijajočimi kitarami, ki imajo podobno blagodejen učinek na živce kot drgnjenje z nohtom po steni, stiroporom po steklu ali nožem po krožniku. Skratka, dobrodošli v hotel »Pri španski inkviziciji«. Kar udobno se namestite v Judeževo zibko ter počakajte na postrežbo. Ta pride v obliki spastičnega zbijanja po bobnih (ter mimo njih) in do skrajnosti navite distorzije na kitarah, ki precej bazične riffe zmaličijo v zvok zarjavelega cirkularja. Glavni in vodilni instrument na albumu pa presenetljivo predstavlja bas, ki diktira tempo mučenja ter razposajeno poskakuje naokoli. Da vse skupaj zveni še grše, zrak zaplinja zadah ogabnih bruhajočih vokalov, ki popevajo umazane in perverzne verzije litanij.
Plošček je kljub kratkosti kar malce naporen za poslušanje, a hkrati zabaven, ter vzbuja zadovoljstvo ob misli, da čeprav je svet grd, obstaja vendarle nekaj še gršega.
V večini ostalih primerov bi osebno podoben izdelek ocenil za sranje, a dejstvo je, da so Profanatica ta drek nasrali načrtno, z veliko mero ljubezni in namero, da v njem utopijo poslušalca ter morebitne naključne mimoidoče. In to jim je vsekakor uspelo.