Dolgo časa je trajalo, a italijanski pripovedovalci legendarnih zgodb so se končno vrnili z novim delom svojega gigantskega opusa – The Frozen Tears Of Angels.
V zadnjih letih so očitno rešili legalne težave z enim izmed najbolj metal mož na svetu in neobremenjeni napisali nov album, ki zveni popolnoma tako kot od Rhapsody Of Fire pričakujete, a kljub temu je marsikaj novega. Prvenstveno je to zvok – vidi se, da sta Luca Turilli in Alex Staropoli prevzela nekaj, za kar so v zadnjih letih odgovorni razni albumi velikih bandov a la Kiss ali pa AC/DC – in sicer je to organski, pristen zvok. Nič več prevelikega digitalnega zvočnega inputa, kot smo ga poznali konec devetdesetih. Prisluhnite pesmi Sea Of Fate in slišali boste, da bo ta album zvokovno res blestel šele na odlični zvočni opremi, ki bi jo morali imeti doma. A četudi je morda nimate, boste prav tako uživali. Zvok je naraven, močan in daje še eno dozo kvalitete več – tole zveni resnično prvinsko v vsej svoji lepoti. A zvok ni vse.
The Frozen Tears Of Angels je prekleto živahen album. Po tolikih albumih in natančnem študiranju glasbe, tako metalske kot klasične, so Italijani že izbrusili dinamiko albumov, brez da bi vsak album zvenel, kot da je posnet po istem vzorcu (kot to recimo počne kakšen King Diamond, čeprav Kingu tega nihče ne zameri). Intro je tej zvrsti primerno bombastičen, z mogočnim glasom Christopherja Leeja (itak!), nato pa se pesmi selijo od udarnih metal himen in power metal napadov v ambientalne instrumentalne povezovalce, ki spominjajo na komorno glasbo na baročnih zabavah. Spekter zvrsti je ogromen – thrash, speed, heavy, doom in še marsikaj bo lahko zasledilo vaše metala veselo uho. In kar je res kul, vsaka pesem ima svojo identiteto. Čeprav pa, and here's the catch – to še vedno zveni kot nekaj, kar ste pri Rhapsody (Of Fire) že slišali. Album je namreč, tako kot vedno, zgodba, ki vam jo poleg glasbe razodene še 32 strani obsežna spremna knjižica. In ker je tako dinamičen, ga lahko po eni strani poslušate po kosih, a pravzaprav bo zasijal šele, ko ga poslušate kot zvočno prikazan film, kjer samo vaša domišljija riše slike dogajanja.
Rhapsody Of Fire nikoli ni predstavljal ekipe slabih glasbenikov – vokal morda res zveni že malce starejše (thank you, captain Obvious!), a vsaj ni nekih zgrešenih potovanj v druge stile, kot se je to zgodilo pri Hammerfall in plošči Chapter V. A šele kitare, bas in bobni res naredijo ploščo »zakon«. Seveda brez zborovskih vložkov, mogočnih klaviatur ali pa kakšnega komornega inštrumenta tudi ne gre in vse skupaj zveni kot modernejši Therion, super pa je, da prej omenjeni naravni zvok naredi vso zmes ustvarjeno v ravno pravšnji meri.
Skratka, za vse tiste, ki verjamete, da evropski power metal še ni postal pocukran pop in ki veste, da zapuščine Helloween, Brimstone, Hammerfall, Sacred Steel in še koga ni moč spremeniti v masovno sprejemljivo '»Britney Spears wannabe« brozgo – tu je metal plošča, ki vam bo potrgala vilinska krila in vas spustila direkt na bojno polje. Na-paaaaaaaaad!

Ivan