RECENZIJE

12. 8. 2013
Samomor - Ad Te Noctem Increatam
Mater Tenebrarum Records, 2013

V zadnjih nekaj mesecih sem ponosen, da sem Slovenec. To mnenje bi me marsikje stalo glave, če bi ga povedal na glas, saj se v trenutnih težkih časih podobne izjave hitro razumejo narobe in kot provokacija, a temelji zgolj na glasbenih izkušnjah. Poleg uspešne organizacije in izvedbe najboljšega metalskega festivala v Evropi ob prečudoviti reki, ki jo je opeval Gregorčič že pred več kot stotimi leti, z uvodnim stavkom ciljam na izredno produktivno in kakovostno slovensko black metal sceno, ki se odlično razvija, doživlja preporod in se postavlja ob bok ostalim kovinskim podžanrom v tej naši mali deželici pod Alpami.
Dragi bralci, upam, da mi ne zamerite trohice nacionalizma, ki sem ga po mojem mnenju povsem upravičeno delil z vami, a po albumih, kot so The Blackwinged Serpent Crowned (Somrak), Erfundene Welten (Inexistenz), To Drown In Bleeding Hope (Veldes), Fall Of Man (Maleficus Angelus), Morbid Nekro Possession (Gorge Of Cerberus), Beneath Inanimate Grime (Ater Era), ki so vsi nastali v zadnjem letu dni, pač moram nekako izraziti svoje navdušenje nad glasbenim razvojem na domačih tleh. In da bo nekoliko razvlečen uvod imel tudi rep in glavo oziroma ga lahko umestim v okvire zgoraj navedenega naslova, h kratkemu seznamu dodajam še Ad Te Noctem Increatam (Samomor).
Samomor, band, za katerega ob dotičnem albumu slišim prvič, kar je glede na izredno skope zapise (chaos – emptiness – darkness – ad te matrem) na kartonastih platnicah zgoščenke očitno povsem v interesu banda, ima po navedbah v Metal Arhivih dva člana in se z Ad Te Noctem Increatam glasbeno giblje med depresivnim in klasičnim old school black metalom. Ali povedano s pomočjo primerjave z večjimi scenskimi bandi: riffovska/kitarska osredotočenost norveških mojstrov Darkthrone, pomešana z depresivnim vzdušjem švedskih odštekancev Shining in začinjena z modernim pristopom in ljubeznijo do hitrih ritmov poljskih posebnežev Mgla, zapakirano v svežo akustično podobo surove želje po (samo)destrukciji.
Privlačnosti albuma pa ne vidim/slišim samo v glasbi, temveč v izredno premišljeni postavitvi komadov. Ad Te Noctem Increatam se prične tradicionalno, hitro in brezkompromisno, nakar počasen, težak black/doom Ephemeral Shades preseka z zastavljenim ritmom in album predstavi v povsem novi luči. Kot začasni zaključek sledi intermezzo, kratki instrumental Chaos Gnosis, ki pripravi teren za nekoliko drugačno ponovitev vaje: dva hitra in nalezljiva, a bolj čustvena komada (peti Omega Sun ima na sredini najboljši kitarski solo, ki sem ga kdaj koli slišal v black metalu, medtem ko solo med Serpens ne zaostaja kaj dosti – Shining bi bili obeh zelo veseli!), nakar sledi zaključek, drugi najdaljši Venus Below Horizon, ki je nekakšen vrhunec albuma, saj odlično povezuje surovost na eni in depresivnost na drugi strani. Še mnogo, mnogo več tega, prosim!

ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
ODPOVEDANO! Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija