Je sedaj prišel čas že za Trivium klone? Očitno še ne, vsaj kar se tiče Sanctity, smo pa blizu. Ob prvem poslušanju Road To Bloodshed bo namreč najpogostejša asociacija prav zadnja plošča Trivium, na srečo pa nato kmalu ugotovimo, da je vse skupaj presenetljivo podobno Rage s Chuckom Billyjem na vokalu, prgiščem old-school thrash riffov, nekaj švedskimi melodijami in s še veliko modernejšo in spolirano produkcijo. Sliši se dobro, ne?
No ja, saj tudi je, recimo… Kitarsko je plošča res dobra. Sploh lead kitare so vredne herojev kova Mustaine, pa tudi nekateri riffi občasno popolnoma presenetijo. Žal pa ne gre brez simptomov bolezni tretjega milenija (mestoma razvodenelih in dolgočasnih kitarskih delov, ki nekako izničijo pomen thrash metala, ki sem ga sam vedno videl predvsem v ubijalskih riffih), ki se tako radi polastijo metalskih skupin današnjega časa. Če sem prej omenil Chucka Billyja, si verjetno vsi mislite, da čez vokale ne bo pripomb. Res jih ne bi bilo, če bi se Jared ognil očitno obveznim bolj melodičnim delom, ki vse preveč spominjajo na kakšne MTVjevske produkte zadnjih let (na srečo teh trenutkov na plošči ni veliko, pa tudi niso tako kritični). Ritem sekcija je bolj v ozadju, vsaj kar se igranja tiče, po drugi strani pa jo produkcija postavi na zelo slišen in jasen nivo. Kar seveda ni slabo, če se le ne bi vse slišalo tako zelo moderno. To je tudi moj glavni očitek pričujočemu ploščku – nekaterim je (pre)dobra produkcija seveda zelo všeč (kar se mene tiče je metal produkcija dosegla vrhunec z Death – Symbolic, od takrat se dogaja kontraevolucija), meni ni, vsaj ne v takih metal zvrsteh. Odločite se sami, Road To Bloodshed je vredna vsaj poslušanja iz radovednosti.

Jaka