Konec devetdesetih let so se pri nas, kar se tiče heavy metala, stvari ponovno začele obračati na bolje. Pojavile so se številne mlajše, obetavne skupine, vrnile pa so se tudi take, ki so v osemdesetih in začetku devetdesetih v največji meri zaznamovale našo metalsko sceno. Mednje sodijo tudi Sarcasm, ki so v dobrem letu dni izdali že drugi studijski izdelek.Divja kri ponuja deset novih, avtorskih pesmi, med katerimi sta tudi dva instrumentala. Gledano v celoti je material bolj raznovrsten od novega na Igri narave. Himne kot je Dej mi/Sarcasm na novem albumu ne boste našli, vseeno pa ponuja dovolj zanimivega, najde pa se tudi nekaj šibkejšega materiala (Prijatelja). Svoj značilen thrasherski obraz pokažejo pri Igra narave I, Trpite vsi II in delno pri Litr na mizo, drugod pa prevladuje srednji tempo in bolj heavy, groovy zvoki; recimo Ta svet ni zate. Uspel jim je “ac/dcjevski” izlet v rock ‘n’ roll pri Igra narave II, od obeh instrumentalov pa velja omeniti predvsem zaključnega Mirna kri, kjer so v ospredju pojoče, heavy kitarske solaže.
Sarcasm gre pohvala, da so resno pristopili k svoji vrnitvi in našli dovolj motivacije, da zveste fane poleg koncertnih nastopov redno zalagajo z novim materialom.

Matjaž