Pa ga imamo – deveti studijski album norveškega dvojca Satyricon. Tokrat smo čakali eno leto manj kot na predhodnika Satyricon, album pa je ponovno bil napovedan s singlom, tokrat z istoimenskim Deep Calleth upon Deep.

In koliko je single natančno napovedal album in koliko je zavajal? Ko je Satyr govoril o tem, da se na albumu nahajajo izredno različni komadi, zaradi česar je težko izbrati enega reprezentativnega, se niti malo ni šalil ali namerno zavajal. Toda Deep Calleth upon Deep je vseeno zelo dobro nakazal smer, v katero se je Satyr tokrat podal in ki je manj rokerska, se pravi spet bolj blackmetalsko tradicionalna, temačnejša, manj neposredna in dosti bolj intimna. Po dolgem času imamo torej ponovno pred seboj album, ki bo dopuščal dolgoročno odkrivanje teh in onih skritih lepot črne kovine in ne bo že kar ob prvem poslušanju vabil na headbangovsko zabavo, kakršne smo predvsem v živo vajeni od albuma Volcano dalje.

O tem je sicer pričal že tudi predhodni plošček Satyricon, vendar še ne v tako zelo veliki meri. Po eni strani je Deep Calleth upon Deep dosti težji za prebavo zaradi številnih nemetalskih vložkov, ki naredijo malo manj kot tričetrturno glasbeno izkušnjo posebej težko, po drugi strani pa si je Satyr privoščil tokrat dosti manj neposrednih riffov, ki bodo dodobra nahranili tudi glasbene sladokusce in ne samo hitre prehrane željne poslušalce. Zato pričakujte točno to, kar naslov celovečerca tudi napoveduje: iz globine v globino.

Večinoma počasni in srednje hitri ritmi, ki smo jih deloma bili deležni že na albumu Satyricon, porodijo med poslušanjem toliko različnih misli in idej, da jim je resnično težko slediti, kaj šele, da bi si poslušalec tudi vse zapomnil. Dejansko širino albuma bomo lahko dodobra ocenili komaj po več mesecih konzumiranja, zelo hitro pa je možno izpostaviti dobro izbrano prisotnost dvojnega bobna, ki ob srednje hitrih kitarah odlično podčrta agresivno plat. Mračno vzdušje je učinkovito izpeljano z violino, baritonom in klasičnim vokalistom, prav tako pa svoje doda Satyr z govorjenim vokalom, kakršnega smo bili v preteklosti že tudi deležni od njega. K vsemu naštetemu pa bi dodal še zvok, ki tokrat ni spoliran do konca, temveč ohranja dovolj hrapavosti, da izdelek pod črto izpade še temu primerno bolj avtentičen.

Z ustreznim menjavanjem počasnejših in hitrejših komadov pa album po celotni dolžini ohranja dinamiko, ki poslušalca ves čas ohranja vpetega v dogajanje in ga ne prepusti drugim mislim kot osredotočenosti na glasbo. S tega zornega kota mi »balkanski« uvod v Dissonant vedno znova nariše hudomušni nasmešek na obraz, medtem ko si med poslušanjem Black Wings and Withering Gloom potihoma želim, da bi Abbath s svojimi Immortal vsaj deloma zavil v podobno smer – čaščenje norveške pokrajine torej ne gre samo njemu od rok. Pričakujte nepričakovano in se pustite presenetiti.