Skitliv. Norveška skupina, katere demo nosi zgovoren naslov Kristiansen and Kvarforth Swim in the Sea of Equilibrium While Waiting. Da. Nekako v isti sferi se nahaja tudi njihova glasba, ki jo sami opredeljujejo kot black noise/doom metal.
Amfetamin je praktično EP, ki vsebuje dva nova studijska posnetka in šest koncertnih komadov. Gre za eksperimentalno skupino z Maniacom - ex-Mayhem - na vokalih, ki nadaljuje/vzdržuje njihov 'fuck off' odnos, oziroma: ga interpretira po svoje.
Naslovni komad je počasen, brez bobnov, vodijo ga vokali in difuzne kitare, in sicer na način, ki spominja na 'ambientalne' komade srednje dobe Carpathian Forest (npr: Old house on the hill), a je glede na dolžino težko poslušljiv in moreč. To sicer ni negativno samo po sebi, a v primeru Skitliv komad ni ravno mojstrovina, ne glede na to, kako ga obrneš.
Slow Pain Comming je že drugačna zgodba. Riffi in struktura vlečejo v smer Type o Negative stila z black metal vokali in veliko prostora za eksperimentiranje – spet večinoma na vokalih – ampak kot končni rezultat je to komad, ki najbolj izstopa s plošče. Nekaj ima tu opraviti produkcija, nekaj sama struktura, kar precej pa najbrž nostalgija - že poznani vzorci interpretirani in izvajani na nov način.
Nadaljevanje EP-ja je posnetek s koncerta v Londonu, decembra 2007. Skitliv sprva igrajo na noto teatraličnosti z introm Who Will Deliver Us From Gold & Planets, čigar besedilo je: »Who will deliver me from myself?«. Intro s ponavljajočim verzom in ogromno efekti vzbuja občutek odrskosti, nastopa, klasičnosti… dramatike. Kar skupina, kot je Skitliv, seveda takoj poruši s koncertno izvedbo Slow Pain Comming. Maniac tu in nasploh čez cel koncert zveni, kot bi pel/kot bi zahtevali od njega peti Funeral Fog. Občutek povezave z Mayhem se v naslednjih komadih z uporabo njihovih riffov le še veča, koncert pa zaključi Amfetamin, prirejen za koncert, bolj živ in bolj poslušljiv, kot studijska verzija.
Vrhunec koncerta in plošče je zagotovo A Valley Below, kjer prek groovy riffov pride do izraza še vedno živ, obstoječ, a hkrati tolikokrat zanikan rock n' roll obraz black metala; v kontekstu tega EP-ja pa prek lahkotnosti poslušanja in globine obenem najverjetneje ponuja ključ do razumevanja Amfetamina in Skitliv do danes nasploh. Da pa bi šel tako daleč in bi na tem mestu omenil še Maniaca kot umetnika, pa dejstvo: niti pod razno nisem tako neumen, niti naiven.
Skratka: Skitliv so originalen, zanimiv band, ki zahteva potrpežljivost in koncentracijo, da se pokaže v vsej svoji kompleksnosti. Kljub svojevrstni originalnosti pa bi lahko za vsak komad posebej uporabil stavek: »To zveni kot x«, kjer je x določen band iz zgodovine metala. Če se trditev sliši paradoksna s prejšnjim stavkom, je to zato, ker paradoksen band kot tak ponavadi ni označen zaradi lepšega. Skitliv pa zagotovo ne.

Davorin