Sleepy Hollow so naslednji izmed številnih kultnih reaktiviranih zasedb stare šole, ki se v zadnjih letih ena za drugo vračajo ne le na koncertne odre, ampak tudi na novo preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjanja avtorske glasbe. Ameriški kvartet je po dveh letih delovanja leta 1991 (v za metal najbolj neugodnem času) izdal istoimenski prvenec, koncertiral po ZDA in nato kaj hitro prenehal z delovanjem. Za dvajset let. Med tem in tudi že pred prvo formacijo je njihov frontman Bob Mitchell pisal metal zgodovino s še enimi kultneži, bolj znanimi Attacker. Po razpadu slednjih je Bob ponovno (v originalni postavi) obudil svojo drugo zasedbo in rezultat tega je Skull 13. Medtem jih je zaradi pomanjkanja časa zapustil basist, nekaj mesecev je bil z njimi Mike LePond (Symphony X), sedaj pa imajo nov moč na štiristrunki.
Skull 13 se precej razlikuje od večine klasičnih heavy metal albumov, ki izhajajo dandanes in obujajo zlata leta heavy metala. Sleepy Hollow v ospredje ne postavljajo melodij, harmonij, hitrosti, ampak malo počasnejši, temačnejši riff in groove ter seveda visoko kričeč vokal. A treba je priznati, da ta bolj ustreza hitrejšim Attacker ritmom in tudi da Bob danes ni več isti kot Bob pred četrt stoletja. V večini skladb preveč izstopa iz moderno obarvanega, distorziranega zvoka kitar in ta kombinacija je precej neobičajna. A tudi v tej neobičajnosti in na prvi pogled monotonosti se najde nekaj izstopajočih momentov. Eden takih je desetminutni, riffovsko dramatično grajen, melodično bolj intenziven ep The Legend Retold, kjer Bob krike v večji meri prepusti lepo odpetim linijam. Drugi tak pa je krajši, dramatičen, z melanholičnim začetkom in energičnim koncem epsko obarvan Midnight.
To gotovo ni album, ob katerem bi se smejalo ljubitelju klasičnega heavy metala. Mogoče bi še najbolj tu prišli na račun tisti, ki obožujejo Metal Church in bi radi od tam naprej iskali kaj bolj obskurnega.