Med black metal skupinami je božič zelo priljubljen datum za izdajanje studijskih izdelkov. Številnim studijskim izdajam, ki so izšle na ta dan, se z lanskim letom pridružuje še EP Abeloth iz velenjske hiše Snøgg.

Sicer se bom z izjavo, da je dvojec zelo ustvarjalen, nekoliko klišejsko ponavljal (beri recenzijo Qivitoq), toda z ustvarjalnostjo seveda nimam v mislih samo produktivnosti, temveč tudi kreativnost. Zakaj? Snøgg sicer že od vsega začetka proizvajata eksperimentalni black metal, katerega končni izdelki so dolgi in še daljši komadi, toda dvojec je tokrat z Abeloth šel še korak dlje in lastni diskografiji dodal skupek treh psihedeličnih noise pesmi, kakršne mi v slovenskem (morda celo v evropskem, svetovnem?) prostoru niso poznane.

Spretna povezava noise elementov z black metalom sicer ni nič novega, kar svet še ne bi videl ali slišal, toda nadgradnja ali realizacija noisa v kombinaciji z violino (ali morda kakšnim drugim godalom, kar ne morem zagotovo trditi, ker še nisem držal knjižice EP-ja v rokah, saj je ta zaenkrat izšel le v digitalni obliki), mi je pa bolj ali manj nepoznana. Violina v tej zvezi pa ni samo instrument, ki bi se tu in tam na kratko pojavil, temveč so njene melodije že pravi lajtmotiv, ki se razvijajo in spreminjajo tako kot kitarski riffi. Ko je vzdušje noisy atmosferično, violina to ustrezno podkrepi, kakor tudi kasneje, ko se na kitari pojavijo klasični blackmetalski ritmi.

Vesel sem torej, da je Snøgg uspelo vpeljati in uporabiti violino v svoji glasbi ter ji s tem dodeliti status, kakršnega imajo recimo že od nekdaj orgle ali kateri drugi instrument, ki se ga zaradi poenostavitve simulira s sintesajzerjem. Kljub uporabi tega ljudskega instrumenta pa je Abeloth vse kaj drugega kot na prvo žogo, saj potrebuje zaradi svoje kompleksnosti, številnih melodij ter menjav tempa kar dosti časa in volje za spoznavanje. A čez čas je zagotovo oboje nagrajeno.