Dvojec Snøgg se je vrnil. Tokrat s celovečercem, ki sliši na ime Chhinnamasta in je na nek način že bil predstavljen v živo. Kako je Chhinnamasta zvenela lani maja v Ljubljani, zagotovo več ne vem in niti približno ne znam delati primerjav, ker takrat tega seveda še nisem poznal, a po drugi strani niti ni pomembno. Album je tu, zato se dajmo vsi v miru nasloniti nazaj in uživati ... ob Snøgg seveda!

A tega »nazaj-v-fotelj-zleknjenega-uživanja« prvi celovečerec omenjenega velenjskega dvojca niti ne ponuja. Sicer se na albumu najde nekaj cerkvenih zvonov, ptičjega petja, hoje po snegu (ali čem podobnem), akustičnih kitar, doomovsko počasnega black metala in nekaj krajših, večinoma prehodov med komadi oziroma zaključek (outro) albuma in en daljši atmosferični noise vložek v obliki polnopravnega komada oziroma instrumentalnega intermezza z imenom Void of Valor. Večinski del albuma Chhinnamasta pa vseeno dreza v dosti bolj tradicionalno black metal gnezdo, s čimer me še najmočneje spominja na EP Qivitoq, ki je bil podobno strukturiran.

A plošček se kljub vsemu ne izda takoj, kajti prvi komad oziroma njegov začetni riff, ki se kasneje na skupni dolžini skorajda devetih minut ponovi, uvaja tendence industrial metala, ki se ob pozornem poslušanju pojavijo tudi v kasnejših komadih. V že znanem slogu pa Snøgg s pravimi rezi znotraj komada skačeta iz enega sloga v drugega, s čimer se znotraj prvega komada predstavita še nekoliko bolj melodično.

Znotraj posameznega sloga se na ploščku piše monotonost z velikimi črkami, medtem ko so posamezni ponavljajoči se deli okrašeni z različnimi vokali, tako da nas skozi odkrivanje oziroma spremljanje Chhinnamaste ne kratkočasijo samo harsh vokal, kriki in dretje, temveč tudi nežno moško clean petje – čudovita referenca na dobre stare Ulver in njihov prvenec Bergtatt – Et Eeventyr i 5 Capitler. Tako kot vse ostale izdaje, ki sta jih v preteklosti izdala Velenjčana, tudi Chhinnamasta navdušuje z večplastnostjo, zaradi katere traja njeno odkrivanje povsem logično tudi dlje časa.